Arhiv Revija Zarja

Najprepoznavnejša slovenska slikarka je tudi avtorica dveh najbolj priljubljenih umetnin v njihovi zbirki, to sta Poletje in Kofetarica. Ne štejem se med poznavalce Kobilčinega življenja in dela, ampak iz pripovedi v naši družini vem za nekaj drobcev o umetnici in njenem času. So spodbuda za razmišljanje, da si brez občutka krivde lahko tudi me dovolimo zvedavost, ustvarjalnost, podjetnost in drugačnost. Z razstave nas pospremi Kobilčina misel:

»Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej in danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno solnca. Ni mi žal.«

Okrog leta 2005 je v stanovanju moje mame zazvonil telefon. Dvignila sem slušalko in na drugi strani se je moški glas predstavil: »Sem ta in ta, kličem s Televizije Slovenija. Delamo film o slikarki Ivani Kobilci. Ali je bila lezbijka?« Ne vem, sem rekla, je pa tukaj moja mama, mogoče vam ona lahko pomaga. Slušalko sem predala svoji skoraj 85-letni mami in možak na drugi strani je verjetno ponovil isti stavek. Mama je poslušala in odgovorila: »Moja stara mama in slikarka Kobilca sta bili intimni prijateljici.« Možak je brez vprašanja končal razgovor.

Mame nisem vprašala, kaj je mislila s tem stavkom, niti kaj je beseda »intima« pomenila leta 1900. Sama ni razlagala, se pa spomnim njene izjave ob drugi priložnosti, da ni njena stvar, kaj ljudje počnejo med rjuhami. Pozneje, leta 2008, je Televizija Slovenija predvajala igrani dokumentarec »Ivana Kobilca – portret slikarke«, ki ga nisem videla in ne vem, ali in kako je režiserka Marta Frelih opredelila to svobodomiselno svetovljansko umetnico. Dodajam, da sem med današnjim sorodstvom sprožila ogorčenje. Mamino besedo »intimna« naj spremenim v »dobra«, ker blatim svojo prednico! Ni bila lezbijka. Kobilca tudi ne. Imela je ljubimce.

Revija Zarja

Pri devetnajstih sama na Dunaj. Kobilca se je veliko selila. Živela in delala je v Münchnu, Parizu, Sarajevu in Berlinu, morda še kje. Vmes se je vračala na Gorenjsko in v Ljubljano, pa tudi na podeželska posestva v lasti sorodnih duš. Pogosta gostja je bila v graščini Kolovec pri Radomljah, kjer je domovala Josipina Stare, rojena Tršinar, moja prababica. Sprijateljili sta se ženski iste generacije, podobnih svetovljanskih izkušenj in, slutim, obe deležni zgražanja malomeščanske Kranjske. Ivana je imela pikantno preteklost, Josipina pa je bila nezakonsko pol aristokratsko, pol kmečko dete. O tem v drugem delu članka.

S kratkim povzetkom kataloga in razlag na razstavi povzemam ključne letnice in dogodke v slikarkinem življenju. Rodila se je v Podbrezju pri Kranju kot drugi otrok Marije in Jakoba Kobilce, ki sta potomce vzgojila v meščane. V šoli pri uršulinkah se je učila tudi francosko in italijansko. Pri šestnajstih se je odločila za slikarstvo, pri devetnajstih je sama odšla na Dunaj in s seboj »odnesla osnovno znanje risanja… in dober občutek za socialne stike, za trgovino in za premišljeno porabo vsakega goldinarja, ki ga je dobila od očeta obrtnika in matere najemodajalke,« navaja katalog. Te lastnosti so jo označevale vse življenje.

Žensk pa ne. S konservativnega Dunaja, kjer žensk niso sprejemali na Akademijo, je kmalu odšla v München, ki je pritegoval slovenske (moške) umetnike. Ker niti na liberalnejšo münchensko likovno akademijo niso sprejemali žensk, se je Kobilca z drugimi slikarkami otepala predsodkov in višjih šolnin. Obiskovala je damsko likovno šolo pri slikarju realistu in tečaj anatomskega risanja. Šolanje ji je vcepilo vrhunsko tehniko, obvladovanje zemeljskih barv ter razlikovanje med študijo in dokončano umetnino za razstave. Uporabljala je tudi skiciranje v risbi in v olju in pozneje fotografijo. Leta 1888 je imela razstavo na Dunaju in v Ljubljani, naslednje leto v Zagrebu in Münchnu. V tem obdobju je pod vplivom sodobnih tokov segla tudi po svežih neateljejskih tonih in prizorih iz vsakdanjega življenja. Med njena značilna dela iz münchenske dobe spadajo Orientalec (med letoma 1882 in 1889), Kofetarica (1888) in Poletje (1888–1898).

Revija Zarja

Neutrudna. Naslednji dve desetletji je bila Kobilca neutrudna. Leta 1891 se je preselila v Pariz, prestižno razstavljala v Salonu, bila je imenovana za pridruženo članico Salona du Champs-de-Mars. Leta 1892 je spet razstavljala v Salonu, poleti pa je slikala v Barbizonu, središču ustvarjanja na prostem. Leta 1894 je prišla v Ljubljano in za več mesecev odšla v Firence. Leta 1897 je še enkrat razstavljala v pariškem Salonu in kot prva Slovenka na II. beneškem bienalu. 1897. se je odselila v Sarajevo in z družbo avstrijskih in nemških slikarjev soustvarjala za revijo Nada in enciklopedijo o avstro-ogrski monarhiji. Leta 1902 je razstavljala v Ljubljani na prvi in drugi slovenski umetniški razstavi. 1906. je v Berlinu portretirala in ustvarjala tihožitja. Leta 1909 sodelovala v Ljubljani na prvi umetniški razstavi v novem Jakopičevem paviljonu.

Z začetkom prve svetovne vojne se je ustalila v Ljubljani in v zasebnosti ateljeja slikala predvsem cvetlična tihožitja. Leta 1920 je postala članica Društva Narodna galerija. Leta 1926 je po težki operaciji umrla v Ljubljani.

Podcenjevanje. Kljub talentu, motivaciji in priznanjem pa se Kobilca tako kot druge »slikarice« ni mogla izogniti dejstvu, da so imele ženske omejene možnosti preživljanja s slikarskim poklicem. Morale so »poiskati kompromis med zahtevami strank, lastnimi željami in pričakovanji družbe« (NG). Zato Kobilčino izobraževanje ni vključevalo le psihološkega obravnavanja obraznih potez, ampak tudi tržno uspešne niše prilizljivega portretiranja naročnikov, motivov otrok, orientalsko eksotiko ter idealiziranje preteklosti in podeželja (NG). Prav to pa so, kot razumem, slovenski kolegi (moški) izrabili, da jo podcenjujejo.

Na razstavi v NG je tudi več Kobilčinih aktov, ki izkazujejo njeno mojstrstvo upodobitve ženskega telesa. Ti akti so po večini v zasebni lasti, kar omejuje možnost reprodukcij. Ustvarila jih je v svojih zgodnjih letih in v svobodomiselnem okolju. »Z vrnitvijo na klerikalno in moralizirajočo Kranjsko,« navaja katalog, »pa je svoje akte sama obrezala, pri ustvarjanju pa se je že prej sama omejila, posebno po kritikah golih rok na (izjemnem) portretu sestre Fani na njeni samostojni ljubljanski razstavi leta 1889.«

Nezaslišano. Več Kobilčinih del in omemb se nanaša na graščino in okolico Kolovca, posestva pri Radomljah, kjer je živela njena prijateljica Josipina Stare. Po spominu povzemam družinske pripovedi, ki pa se v podrobnostih in razlagah razhajajo, morda zaradi meščanskih moralnih pomislekov.

Josipina je bila nezakonska hči enega od Auerspergov z Dolenjskega in dekleta iz bližnje vasi. Da se izogne škandalom, je plemičev oče nosečo deklico opremil s kmetijo in bogato doto in jo poročil s Tršinarjem, poštenim kmečkim fantom iz okolice, kar je bila v takih primerih pogosta praksa (znana tudi iz francoske literature). Tršinarja sta imela pozneje še več otrok, kmetija pa se je dedovala po ženski liniji, kar ni bil običaj. Ko se je rodila Josipina, je plemiški ded poskrbel za njeno izobrazbo in jo poslal na šolanje v Švico, kar je bilo neobičajno celo za dekleta iz bogatih družin, nezaslišano pa za kmečko hčer.

Josipina, s poznejšim vzdevkom Majka, se je poročila s Feliksom Staretom s Kolovca, sinom Mihaela Stareta iz Mengša. Mihael je pripadal podjetni generaciji, ki se je sredi 19. stoletja premaknila s polja na parket in je zaplodila novo slovensko meščanstvo. Kot eden od dobaviteljev Južne železnice je pozneje vsaj dva od svojih devetih otrok opremil z graščinami. Miško je dobil Ravbarjev grad v Mengšu, Feliks pa Kolovec pri Radomljah in se je poročil z Josipino Tršinar.

Preberite še ...

· Finance · Oglas

Iščete novo banko? Izberite modro.

Kobilca je v letih od 1890 do 1920 dokumentirano obiskovala Kolovec in tam slikala, po nekaterih virih pa je v graščini imela tudi svoj studio. Portretirala je člane Staretove družine, pa tudi na drugih delih in na fotografijah je upodabljala tamkajšnje prebivalce in motive iz kolovške okolice.

Zatočišče na Kolovcu. Na sliki Vedeževalka (1983) je upodobljena mala Hela (Mihaela) Stare, ena od Josipinih hčera, v ozadju skupine figur pa je kolovški gozd. Vedeževalka, za katero je Kobilca naredila tudi večjo slikarsko študijo, malo študijo, en portret in verjetno šest pripravljalnih fotografij, velja za njeno prelomno delo. »Do te slike je Kobilca eksperimentirala, po njej pa ne več,« pravi dr. Jure Mikuž, avtor obsežnega kataloga, ki bo izšel jeseni. Citiram: »Leta 1893 se je Kobilca morala vrniti iz Pariza na Kranjsko zaradi ljubezenskega razočaranja v boemski komuni nad moškim in svojima dolgoletnima prijateljicama ter kolegicama, ki sta v tem času skupnemu ljubimcu (vseh treh) rodili otroka. V Parizu ji ni uspelo navezati stikov z možnimi kupci ali naročniki, drugih sredstev ni imela, stara je bila (simboličnih) triintrideset let. Ljubljana jo je tako zaradi načina življenja kakor zaradi razumevanja umetnosti vedno bolj zavračala. Zatekla se je na Kolovec, morda iskat novo ljubezen, premišljevat o materinstvu, saj je takrat za umetnice veljalo, da ostajajo samske in brez otrok. Vedeževalka ni po naključju prišla mimo gradu. Kobilca je motiv inscenirala s pomočjo male Hele, morda celo graščakinje, in z dvema delavkama, ki ju je najela. Na postavitev motiva je – tako kakor na številne druge umetnike tistega časa – vplivala slavna slika takrat zelo čaščenega umetnika Julesa Bastien-Lepagea Sena, ki jo je občudovala v pariški Luksemburški palači (Musée du Luxembourg). Po njej je naredila tudi skico. V vedeževanje je verjela, saj vemo npr., da ji je v Parizu prekoval iz dlani njen najbolj oboževani umetnik Pierre Puvis de Chavannes.«

Revija Zarja

Za figure na alegoriji za ljubljanski Magistrat Slovenija se klanja Ljubljani (1903) je Kobilca upodobila Josipininega sina Vladija Stareta kot otroka in domačine s Kolovca.

Šeškanje s paleto. Še družinska anekdota: Helina hči Breda Rus, rojena okrog leta 1915, mi je povedala, da je nekoč na Kolovcu slikarki Kobilci naredila nekaj neprimernega. Babica Josipina jo je za kazen poslala v slikarkin studio. Kobilca jo je postavila predse, prijela v roke paleto, z nje z nožkom počasi strgala barvo, najprej z ene in potem še z druge strani, in ko je bila paleta čista, je Bredo z njo našeškala.

Pomemben vir dohodka za takratne umetnike je bilo portretiranje. Za enega od takratnih slikarjev (moških) je veljalo, da je hodil po posestvih vsakokrat, ko je bil brez denarja. Kolovške je portretirala tudi Kobilca. V knjigi Slovenka, ki jo je uredila Marta Verginella, je fotografija Kobilce, ki s cigareto v ustih portretira Josipininega sina Vladija Stareta s pipo v rokah.

Arhiv Revija Zarja

Presoditi na novo. Kobilca je bila aktivna tudi v takratnem ženskem tisku. Sodelovala je pri oblikovanju prvega slovenskega ženskega časopisa Slovenka, intervju, ki ga je s slikarko naredila Ivanka Klemenčičeva, pa je bil leta 1924 objavljen v reviji Ženski svet. Sarajevski ilustrirani kulturni časopis Nada, ki je imel poslanstvo, da spreminja kulturno podobo nekoč osmanske dežele po meri srednjeevropskih katoliških standardov, je objavljal veliko južnoslovanskih avtorjev. Sodelavka je bila tudi slikarka Ivana Kobilca.

Kobilčino delo bi doseglo svetovno priznanje, če bi živela v drugih časih, drugih krajih in po možnosti v drugem spolu. V Londonu se vrstijo razstave, ki dela ženskih umetnic iz preteklosti presojajo na novo brez patriarhalnih predsodkov in podcenjevanj. Podlaga za prepoznavnost je strokovna literatura. Kobilčini se bosta v kratkem pridružila še članek dr. Urške Strle, V preseku mobilnosti in socialnih mrež: biografska skica Ivane Kobilca v reviji Dve domovini in katalog dr. Jureta Mikuža pri Narodni galeriji. Tudi v angleščini?

IVANA KOBILCA (1861–1926) »Slikarija je vendar nekaj lepega«, Narodna galerija, Ljubljana, 21. junij 2018–10. februar 2019

Prispevek je bil objavljen v reviji Zarja, 27.