Mateja J. Potočnik

Tara je Francozija iz sredozemskega Montpelliera, Fari, kot ga kličejo prijatelji, je Iranec, ki je domovino zapustil zaradi političnih razlogov in kot prosilec za azil zaživel v Ljubljani. Usoda je hotela, da sta se pred tremi leti srečala v Franciji in se zaljubila na prvi pogled. Zdaj živita v Ljubljani, med seboj se pogovarjata v angleščini. Pred tremi meseci sta na Miklošičevi cesti odprla majhno restavracijo z iranskimi jedmi, in to s posojilom, ki jima ga je dala Francija. Svet je resnično majhen, bi lahko pomislili.

Faramarz Ghobadian je zaradi političnih razlogov zapustil Teheran, svoj rojstni kraj, študij književnosti in izvrstno službo ter se odpravil v Turčijo. Tam je živel nekaj časa, nato pa je srečal Slovenko. Bila sta par eno leto,  z njo je tudi prišel v Ljubljano. Hitro je dobil delo v restavraciji Falafel na Čopovi ulici in tako med delom kmalu spoznal veliko ljudi.

»V Sloveniji sem se od prvega trenutka počutil sprejet. Že po nekaj dneh sem imel okoli sebe ljudi, s katerimi sem se lahko pogovarjal in družil. Pozneje se je krog prijateljev samo še širil. Skorajda nimam slabe izkušnje, ki bi me v Sloveniji kot begunca oziroma prosilca za azil prizadela. Imel sem načrt, da bom samostojen, da se ne bom spuščal v resne zveze z ženskami in da bom po hudi življenjski izkušnji kar nekaj časa užival življenje samskega moškega ... Dokler se nisem odpravil na obisk v Montpellier,« pripoveduje Fari, ki se zelo rad šali in je nasploh znan po prijaznem nasmehu, ki mu nikoli ne izgine z obraza.

Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 2, 12. 1. 2016