REUTERS

Po terorističnem napadu v Parizu je Francija razglasila vojno proti samooklicani Islamski državi (ISIS) in pozvala druge članice, naj ji pomagajo. Pomoč so ji vlade vseh držav ponudile soglasno in enotno. V vojni se je torej – brez razmisleka – znašla tudi Slovenija. Pustimo ob strani polemike, ali smo v vojni zares, zgolj simbolično in ali morda sploh nismo. Dejstvo je, da je združena Evropa na teroristične napade v Parizu reagirala z bombnimi napadi na ISIS v Siriji. Vendar pa se po začetnem šoku ob pariškem terorju pojavljajo številne kritike in postavljajo številna vprašanja. Mnogi v ravnanju Francije pod okriljem združene Evrope vidijo poskus ponovne kolonizacije Sirije, ki je nekoč že bila francoska kolonija, in bi se temu početju radi uprli. Mnogi se sprašujejo, zakaj se v tretjem tisočletju ponavljajo vzorci iz zgodovine in zakaj bi se Zahod sploh moral vmešavati v Bližnji vzhod, če to povzroča toliko gorja. In kako to, da ob vsem tem (še) ni mirovnih demonstracij, kot da bi se vsem vojno stanje zdelo popolnoma normalno? Vse to se sprašujemo tudi mi. S sogovornikoma skušamo osvetliti, kaj se pravzaprav dogaja okoli nas in kdo je odgovoren za to vojno.

Slovenija dejansko sodeluje v vojni, vendar se to nikomur ne zdi nič nenavadnega. Kje so mirovniki, ki bi demonstrirali na ulicah in glasno kričali proti vojni?

Mobilizacija v Evropi in v Sloveniji obstaja, so kritični glasovi, ki prihajajo preko različnih mrež in gibanj. Ne dvomim o tem, da se bomo državljanke in državljani še naprej kritično angažirali v teh časih tako imenovanega izrednega stanja, pri čemer »izrednost« poustvarjajo tisti, ki imajo moč, torej politična elita, zlita z ekonomsko. Nastalo je že več iniciativ, na primer No military intervention in Syria, Stop the war coalition, ki napoved vojaškega posredovanja problematizirajo s kritiko Zahoda, ki je vojno v Siriji soustvaril, z orožarskimi posli, ekonomskim izčrpavanjem in političnim oportunizmom.

Zakaj ti kritični glasovi niso dobro slišani oziroma so komaj prisotni v množičnih medijih?

Ključnega pomena je, da javnost ne podleže propagandnemu sistemu, ki ga razširja politična elita, skupaj z veliko podporo množičnih medijev. Napadi ISIS na Pariz so seveda vredni vse obsodbe, problem pa je, ker Evropa vidi samo lastne žrtve, žrtev drugih ne prešteva. Dan pred napadi v Parizu je v Bejrutu umrlo več deset ljudi. O tem so zahodni mediji komaj poročali, ko pa so, so žrtve, ki niso »naše«, predstavili kot kolateralno škodo nekega iracionalnega vojaškega konflikta tam daleč stran od »nas«. Med žrtvami versko motiviranega terorizma je največ državljanov in državljank držav, ki smo jih poimenovali države tretjega sveta, a to Evrope ne zanima. Opažam tudi, da smo soočeni s porastom propagandnega delovanja, znanega iz zgodovine, ki resničnost sveta zamenja z lažnivo fiktivnostjo. S tem se ustvarja svet, ki temelji na grožnjah, svet izrednih razmer, v katerem postane nerealistično dvomiti o odločitvah oblasti.

Trdite torej, da skuša politična elita – slovenska in evropska –  ustvariti izredno stanje in spodbuditi v nas strah, da smo ogroženi, čeprav v resnici sploh nismo, in to zato, da lahko upraviči svoja dejanja pri uveljavljanju svojih interesov? V tem primeru bombardiranje Sirije?

Zelo vztrajno so nas prepričevali, kako velika varnostna grožnja so begunci, da so potem v kontekstu zagovarjanja človekovih pravic in demokracije postavili bodečo žico. Ta prevladujoči varnostni diskurz je z napadi v Parizu napredoval v napoved vojnega stanja. Če se v imenu svobode in demokracije ogradimo z bodečo žico, lahko pričakujemo, da nas bodo v naslednjem trenutku začeli prepričevati, da je vojna v resnici mir. V zgodovini so žice in ograje že bile najprej simbolna, potem pa materialna napoved vladanja s trdo roko. Tako delujejo sistemi propagande, ključno pri tem je, da jih prepoznamo in jim ne nasedamo.

Ampak ali jim nismo že nasedli? Na napade v Parizu je Francija odgovorila z bombami in iz množičnih medijev je videti, kot da so vsi Francozi v tem zelo enotni.

Na alternativnih platformah se oglašajo številni kritični glasovi, ki jih politika, ki jo omenjate, ne predstavlja. Res pa je pomembno, da ne zapademo  množično v mašinerijo vojnega diskurza, ki nas te dni preplavlja in varnost Evrope razume izključno kot vojaško varnost. Prava vprašanja varnosti so namreč problemi neenakosti, revščine, segregacije, koncentracija bogastva v rokah plenilske buržoazije, ki reproducira tak sistem. Varnost številnih ljudi ogroža imperialistična politika Zahoda na Bližnjem vzhodu.

Članek v celoti preberite v reviji Zarja št. 23, 24.11.2015