Revija Zarja

Naslov je pust in dolgočasen in ne obeta nič prida: Vina sveta. Vinskih serij se ne gleda, ampak pokuša. Dobra vinska serija je, denimo, organiziran avtobusni obisk nič koliko vinarn, ki se začno kmalu zgoraj nad San Franciscom. Najprej prevoziš znameniti rdeči most in po dvajsetih ovinkih ali nekaj malega dlje se že začno prvi hribčki v legendarni Napa Valley. Tam ti v vsaki vinarni ponudijo prav takšen kozarček ali dva, kakršne si ogleduješ zdaj na TV v seriji, in v kozarčku le za dober prst hišne vinske kapljice. Morda se je celo vzdevek »vinska kapljica« skotalil iz katerega od tistih neskončnih sicer skoraj praznih kozarcev v Napa Valley. Naslov serije Vina sveta sem spočetka torej ignorirala, ker sem, kot rečeno, to že dala skozi v živo. Na srečo sem končno le prišla k sebi, ob nedeljah malo pred šesto zdrknila v vinsko akcijo in začela ustrezno uživati. Raziskovalci vin sveta – sami pravi kerlci, ki jim paše v roki čaša z magari čisto malo vina, sicer resda ne le ena čaša, ampak veliko njih, ker je vin sveta neznansko veliko – so seveda strokovnjaki in nam med nenehnim pokušanjem vsebine kozarcev razložijo goro zanimivih resnic o vinu. Na koncu jih najbrž s seta neredko odnesejo na nosilih, ker jih noge ne držijo več. Tudi v našem zgoraj omenjenem sanfranciškem avtobusu je bilo podobno. Niso nas ravno razvažali v hotele z rešilcem, ampak je bila vsaj četrtina avtobusne vsebine nazaj grede nenavadno dobre volje in pevsko razpoložena.

Naj dodam le še to, da Američani, tudi tisti iz doline Napa, sicer niso ravno dobrodelneži za blagor firbcev na izletniških avtobusih. Za pulti v skrbno okrancljanih prostorih, kjer pokušaš kalifornijska vina, se druga nad drugo šopiri nič koliko preprostih kartonskih škatel z enoličnimi vsebinami: v vsaki se gnete šest steklenic vin, ki so ti jih prej servirali v pokušino, in kmalu se je izkazalo, da folk pridno kupuje. Bila sem ena redkih, ki ob koncu izleta ni iztovorila iz avtobusa ničesar iz tega vica. V nadaljevanki na TV teh vrečk s steklenicami sicer ni videti, a stavim, kolikor hočete, da so v resnici tudi bile. Ena najzanimivejših oddaj mi je bila tista, v kateri se na široko pokušajo italijanska mašna vina. Mašna vina, ljubčki moji, so zapletena reč. To, da ne smejo biti rdeča, ampak strogo samo bela, veste morda tudi vi, še posebno, če so vas starši dali v mladih letih za ministrante v vaške (ali mestne) cerkve. Sicer pa morajo dobra mašna vina ustrezati nič koliko kriterijem, in to sploh ni hec. Mislim sicer, pazite: mislim, vem pa ne, da pri nas v farovžih ne kompliciramo toliko. Ampak zato tudi ne spadamo v razvito Evropo: kaj sploh še premišljate in sprašujete.

Huh, tega, dobrih tujih dokumentarnih serij se zdaj, poleti, v naših TV-škatlah dobesedno gnete. Sploh ne bom posebej omenjala najbolj popularne in tudi spoštovane od vseh, (seveda bibisijevske) dokumentarne serije Planet Zemlja, ki sem ga zadnjič že omenila. V zadnjem času sem najbolj uživala ob na prvi pogled najbolj asketski epizodi o življenju v travi. V usrani, dolgočasni travi. O, madona. Po tisti uri pred ekranom na travo ne bom nikoli več gledala s starim, zdolgočasenim pogledom. O bitjih v travi, o življenju v travi, seveda ne nujno v vaši ali moji travi, ne veste ničesar. To spoznate po tisti nepozabni urici.

Ne bom pozabila tudi nedavnega dokumentarca o Nilu, tej največji reki na svetu. Avanturističnega, vmes tudi skrajno tragičnega peš pohoda od izvira Nila do Egipta, kjer se izlije v sredozemsko morje. Zlasti pešpot skozi Saharo je dogajanje, ki ga ne boš nikoli pozabil.

In tako naprej, še mnogo je tega.

Pri nas smo oni dan posneli in predvajali ljubko, čisto kratko miniaturico o dosti kompliciranem snemanju velikega kipa nadangela Mihaela z vrha zvonika piranske stolnice. Nujno ga morajo obnoviti. Če niste videli tistega TV-curkčka, morda ob zadnjem obisku Pirana sploh niste opazili, da na vrhu zvonika manjka slavni kip. Kar nekaj časa ga ne bo nazaj, zelo je zdelan. In kako je potoval k tlom, na Tartinijev trg! Heh, to nam morajo televizijci kmalu ponoviti, saj ste bili medtem skoraj vsi na dopustih.

Ampak zdaj je seveda treba ugrizniti v kislo jabolko, izmotavanja je konec. Seveda slovenska politika. Seveda sestavljanje in žegnanje nove slovenske vlade. Uf, uf. Kakšni heci. Zdaj se jeziš, zdaj se zabavaš, kdaj pa kdaj tudi z odprtimi usti in brez glasu osupneš. Maestro Serpentinšek očitno sploh ni od muh, vsi smo ga podcenjevali. Zna se zgoditi, da bo imel, ko boste končno tole brali, da, nič se vam ni treba ščipati, v žepu novo slovensko manjšinsko vlado, v kar še pred štirinajstimi dnevi ni verjel nihče normalen, najmanj pa tisti, ki se najbolj spoznajo. Kako bo z njo vladal in kakšne bodo topogledne dogodivščine, seveda še ne vemo nič, in v to, da je kaj takega dlje kot največ mesec dni sploh mogoče, spet ne verjame nihče živ. Najmanj spet verjamejo tisti, ki se menda na to najbolj spoznajo. A zdaj sem malček previdnejša in strokovnjakom za te reči ne verjamem več, kot sem to počela še predvčerajšnjim. Da vidimo.

Več v Zarji št. 34, 21. 8. 2018.