Revija Zarja Jana

Katerih sedem? To so vse izjemno razgledane, pametne, razmišljujoče ženske. Barbara Jaki je direktorica Narodne galerije, Jedrt Jež Furlan je kolumnistka, na založbi Goga odgovorna za odnose z javnostmi, Maja Glücks dela na ministrstvu za šolstvo, Majda Širca, nekdanja kulturna ministrica, je avtorica dokumentarnih filmov, Mateja Rebolj je balerina, Aljana Pogačnik pa je delala v državni upravi na področju znanosti. Zamisel za knjigo – gostiteljica opiše svoj večer in doda tudi recepte jedi, ki jih je skuhala, preostalih šest žensk pa opiše, kako so doživljale ta isti večer – je dala Bojana, ki je tudi nekakšen »motor« te družbe, glavna pobudnica večerij in druženj, tista, ki jih že toliko let drži skupaj. Bojana je za knjigo domislila »rašomonski« princip – kako različno ljudje vidijo iste stvari: »Ko sem projekt predlagala, vse niso bile ravno navdušene. A potem so vse zelo dobro napisale kako se družimo, tudi tiste, ki sicer ne pišejo. Aljana je potem šla v šolo kreativnega pisanja, Majda je v tej knjigi prvič 'razstavila' svoje akvarele. Naše večerje so postale še bolj zavezujoče, konceptualne. Izziv. Je pa to moja prva čisto ženska družba, prej sem imela vedno mešane. In je tudi prva samo moja družba, ne pa tudi mojega partnerja. Začele smo se dobivati in ugotovile, da je naš pogovor čisto drugačen, če ni zraven moških. Imamo skupno ljubezen: filme in knjige. Vse pa smo se bolj ali manj ukvarjale tudi s politiko. Skupaj smo lahko od sedmih zvečer pa vse do dveh zjutraj. Nekajkrat me je Leon vprašal, kaj delamo toliko časa. Govorimo! Zdi se mi imenitno, da imaš zavezo prijateljstva med ženskami, ki so tako posebne, vsaka zase. Poleg teh šest imam zelo malo prijateljic. Tistih, ki bi jih lahko poklicala sredi noči. Vseh teh šest lahko pokličem vedno,« razmišlja Bojana. 

Tudi terapevtske seanse. Te njihove večerje so tudi malo terapevtske. O vsem se lahko pogovarjajo, tudi o svojih težavah. Poslušajo se, že to je veliko, nasveti niti niso potrebni. Samo to, da si prisluhnejo. »Potem ko smo poslušale eno med nami, nam je naslednjič rekla: Punce, jaz sem svojo travmo oddelala,« se spominja Bojana. In doda: »Tudi zato ima človek prijatelje. Moraš imeti nekoga, ki mu lahko vse poveš. Zato je obdobje, ki ga preživljamo zdaj, tako težavno – ker imamo vsi isto travmo, manjka nam bližina, ljudje. Vsakomur, ki pišem maile ali sporočila, na koncu dodam še: objem! Prej tega nisem počela.«

Odzivi na knjigo. Bojana je presenečena. Mislila je, da bo malokoga zanimalo, o čem razmišlja sedem prijateljic, medtem ko ena od njih pripravlja večerjo za preostalih šest. Kaj razmišljajo druga o drugi. Kako čutijo druga do druge. Pa ni bilo tako. Ko je izšla, so se ljudje očitno razveselili nezatežene knjige. Ki govori o tem, kako se imajo ženske dobro, kako so si naklonjene. »Tudi med prijateljicami mora obstajati neka kemija, naklonjenost, čeprav Svetlana Slapšak pravi, da kemija ne obstaja in da je med partnerji kemija svetovni nazor.« (smeh) Odziv jih je presenetil, zato bo knjiga ponatisnjena in bo ponovno izšla še pred novim letom.

O čem se pogovarjajo? O čem torej teče beseda šest, sedem ur, pa še na poti domov? »Vse nas zanima politika in vse, kar se dogaja izven našega ozkega kroga. Vsaka od nas zelo dobro pozna neko področje. Vse nas zanimajo filmi, predstave, knjige ..., do njih imamo različne odnose. Barbara nas uči, kako gledati slike, Majda filme, Mateja baletne predstave, Jedrt nas oskrbuje z novostmi s knjižnega trga, jaz imam čez knjige, Aljana in Maja sta res dobri sogovornici. Druga drugi širimo obzorja. Pogovarjamo se o vsem. Enkrat je prišel Leon malo prej domov in nas je samo poslušal v dnevni sobi. Ko so ženske odšle, je rekel: To je pa takšna kakofonija zvokov! (smeh) Ne vem, koliko časa bi morale biti skupaj, da bi zavladala tišina!« se sprašuje Bojana in si tudi odgovori: »Po mojem nikoli!«

Skupaj tudi na počitnice. Pet žensk od teh sedmih je šlo že tudi na skupne počitnice, na osamljen otok, v hiško, vsaka je počela, kar je želela. Majda je slikala, druge so brale, se pogovarjale, kuhale, vsaka je kuhala en dan in vsaka si je morala za kuhanje na otok prinesti tudi vse sestavine. »Nikoli se nismo sprle, pa smo bile en teden skupaj dan in noč. Pa tako zelo smo si različne. Naša skupna lastnost pa je, da smo tudi zelo tolerantne. Če imamo kakšno težavo med sabo, se pogovorimo. In gre mimo. Nekatere stvari je treba povedati naglas, ampak lepo. Z odmerkom humorja in naklonjenosti. Potem razmislimo o tem, kar smo si povedale.«

Več v reviji Zarja Jana, št. 50, 15. 12. 2020