Revija Zarja Jana

Med pobudniki mednarodnega povezovanja ter učinkovite izmenjave organov in tkiv med državami v okviru Eurotransplanta je bila tudi dr. med. Danica Avsec, direktorica Republiškega zavoda za presaditve organov in tkiv Slovenija-transplant, poleg tega članica v posvetovalnem odboru za registracijo podatkov in registre, Sveta za znanost in medicino ter komisije za etična vprašanja mednarodnega združenja Eurotransplant. Je tudi članica odbora za presaditve v Svetu Evrope in Upravnega odbora za transplantacijske koordinatorje pri Evropski zvezi zdravnikov specialistov. 

Zaradi covida-19 so se v zdravstvu ustavile številne dejavnosti. Kako trenutna zapletena situacija vpliva na izmenjavo in presajanje organov? 

Seveda je obdobje covida-19 posebno, kar se odraža tudi v naši dejavnosti. Vendar skušamo vsi, ki se z njo ukvarjamo, povzročiti čim manj škode bolnikom, ki čakajo na presaditve. Pripravili smo posebne smernice in spodbude za zdravnike in sodelavce v enotah intenzivnih terapij. Med seboj se obveščamo po videokonferencah in dogovarjamo o preventivnih zahtevah na ravni mednarodne organizacije, kar je pogosto odvisno od političnih odločitev v posamezni državi. Primer: na Madžarskem je bilo nekaj časa prepovedano, da bi naši zdravniki potovali v njihove bolnišnice in odvzeli srce ali pljuča umrlih darovalcev, ko so bili ti dodeljeni našim bolnikom. Morali smo najti rešitev, saj izguba vsakega organa pomeni ogroženo življenje prejemnika, ki mu je namenjen. Dogovorili smo se, da lahko oni odvzamejo organ, mi ga pa pridemo iskat na njihovo letališče. To ni v bilo v skladu z običajno prakso. Zdaj spet delamo tako, da naši zdravniki odvzamejo organ za naše bolnike.

Je res, da se je število presaditev pri nas med karanteno celo zvišalo, saj so druge države program zmanjševale, zato je bilo za Slovence na voljo več organov?

Res je. V prvi polovici leta oziroma v prvem valu se je pri nas pomembno zvišalo število presaditev ledvic, pa tudi jeter, ker smo tako skrbno bdeli nad dejavnostjo in, seveda, ker smo imeli zmogljivosti, saj število zdravljenih bolnikov s covidom-19 v bolnišnicah ni bilo preveliko. 

Presajanje organov je na eni strani dodelan operativni oziroma medicinski postopek. A brez darovalcev ne bi bilo rešenih življenj. Kje vse se je v teh časih mogoče opredeliti za darovalca? 

Zelo sem ponosna na dosežek, da se v Sloveniji vsak lahko opredeli za darovanje po elektronski poti oziroma s preprosto izjavo, ki jo v elektronski obliki odda na spletni strani upravne enote. Preden smo to dosegli, smo prejeli veliko pobud za elektronski način opredelitve. Po premisleku in pogovorih z odgovornimi smo z ministrstvom za javno upravo in računalniškim podjetjem, ki skrbi za arhiviranje medicinskih podatkov, pripravili zelo dostopen in varen način opredelitve. Seveda pa to ni dovolj. O tako občutljivi temi, kot je darovanje lastnih delov telesa po smrti za namen zdravljenja drugega človeka, je treba javnost nenehno obveščati, spodbujati, ozaveščati, kar zahteva veliko časa in energije. Običajno je delovalo, če smo spodbudili ljudi s preprostim nagovarjanjem. Vsak se lahko vživi v to, kako neprijetno je lahko dolgo čakanje v povsem vsakdanjih okoliščinah, recimo na vlak ali v vrsti pred okenci. Kako mora biti težko šele breme čakanja bolnega človeka na podarjeni organ, ki se mu pridruži še strah za življenje! 

Več v reviji Zarja Jana, št. 49, 8. 12. 2020