Revija Zarja

Država je institucija, ki naj bi ščitila svoje državljane in jim služila. Torej bi moral vsak državljan državne institucije obiskovati z nasmehom in radostjo v srcu, saj naj bi bili tam zaposleni motivirani in plačani prav za to, da mu pomagajo in svetujejo, se pravi kar najbolj olajšajo urejanje kakršne koli uradne zadeve. V kakšni izmišljeni utopični deželi že mogoče, v Sloveniji, državi z 848 zakoni in 19.701 podzakonskim predpisom, ki jih živ bog ne more več razumno spremljati, pač ne. In iskanje pravice, ki mi nedvomno pripada, tako vsaj piše na odločbi ZPIZ, je, verjemite, poleti še veliko bolj mučno opravilo.

Pravnik Andraž Teršek, zelo glasen in neposreden kritik odnosa državnih institucij do državljanov, je pred tremi leti v intervjuju v časniku Dnevnik med drugim povedal tudi tole: »Država vse bolj deluje, kot da bi bili ljudje njeni sovražniki. Z njimi ravna skoraj kot s kriminalci, ko prosijo za pravico, ki jo očitno imajo, ali naslavljajo svoj socialni interes, ki ni sporen. Država jim odgovarja, kot da bi jo hoteli oropati. Sili jih na dolgotrajno in prepogosto neučinkovito pot skozi postopke, ki jim daje občutek, kot da prosijo za miloščino, ko pričakujejo od države, da izpolni, kar jim po ustavi in zakonih očitno in nedvoumno pripada. Kot bi država želela vtisniti v ljudi občutek, da so popolnoma odvisni od njene dobre volje in kot da jim samo po sebi prav nič ne pripada že zato, ker so državljani in ljudje.«

Tegobe malih ribic. Po petnajstih letih samostojnega podjetništva, zdaj pa še z odločbo, ki mi priznava delno invalidsko upokojitev – a še ni pravnomočna in tudi ne vem, kdaj bo –, se s pravnikom Terškom seveda nadvse strinjam.

Lahko bi naštevala, koliko težav, poleg vseh drugih, ima samostojni podjetnik samo s tem, ko zgolj nekaj dni zamuja s plačilom prispevkov. To, da ti naročnik največkrat ne plača v roku, države oziroma Fursa niti malo ne zanima. Kako se z leta dolgim neplačevanjem prispevkov zaposlenim izmažejo veliki lopovi, kot je na primer Matej Raščan, ki je uničil nekoč dobro delujoče podjetje Delo Revije in hkrati z njim tudi nekaj honorarcev, je zame še vedno uganka. Meni, mali ribici, FURS vestno gleda pod prste in me ima, pa banka tudi, na črni listi.

No, bilo bi nepošteno, če ne bi povedala, da se z nekaj sreče da odložiti tudi izvršbo. Sreča pomeni, da na Fursovi strani naletite na prijaznega človeka, ki razume vaš položaj in vam da nekaj dni odloga. Če ga seveda ni preveč strah, ker ga bodo imeli za premehkega. To namreč dandanes ni vrlina.

Strah ne pozna empatije. »Problem so na eni strani ljudje, ki v sistemu javne oblasti, organov in institucij sprejemajo odločitve in jim je malo mar za logiko, razum, pravilnost, za obče dobro, za empatijo in kakovost življenja državljanov in drugih prebivalcev,« je v omenjenem intervjuju rekel Andraž Teršek, po mojem mnenju pa je razlog za to v veliki meri tudi v strahu uradnikov za lastno eksistenco. Za šankom bi rekli za lastno rit. Egoizem je prevladujoča (ne)vrednota zdajšnjega načina življenja, ki mu navadno prilepimo nalepko neoliberalizma, ta pa, če nekoliko poenostavim, z vsemi možnimi, bolj ali manj subtilnimi načini straši ljudi. Prestrašeni ljudje pa navadno ne premorejo prav veliko sočutja, še manj empatije.

Na zaslišanju. No, in v teh razmerah in pri takšnem stanju uradniškega duha si moram urejati status delno invalidsko upokojene espejevke. Po letu bolniškega staleža (s podaljševanjem vse te mesece ni bilo težav, moram reči) je moja osebna zdravnica podala predlog za delno invalidsko upokojitev. Obrazcev, ki sem jih morala nato izpolniti sama, brez prijazne pomoči gospe iz kadrovske službe podjetja, za katero največ delam, najbrž ne bi znala izpolniti. Pa nisem najbolj neuk človek na planetu, ampak kadar so isti obrazci namenjeni tako novinarki kot gradbenemu delavcu, na primer, zagotovo nastanejo težave.

Na zaslišanje oziroma obravnavo pred invalidsko komisijo – ki utegne biti hudo travmatična izkušnja, so mi povedali, sploh kadar v vas kar vnaprej vidijo simulanta, to pa je menda pogosto – sem čakala tri mesece, a je šlo gladko. Po dobrem mesecu po obravnavi na komisiji (ta je bila 21. 6., revizija pa je bila opravljena 3. 7.) je v začetku avgusta prišla odločba ZPIZ (z datumom 31. 7.), ki me z 21. 6. razvršča v III. kategorijo invalidnosti in priznava delo s krajšim delovnim časom (4 ure na dan, 20 ur na teden).

Ko veš, da si nekomu odveč. Če mislite, da v časih, ko vsi buljijo v pametne telefone in se država hvali z e-poslovanjem, to pomeni, da je moj status s tem urejen, se motite. Čeprav je vse, res čisto vse o vas zgolj s klikom dostopno slehernemu državnemu uradniku, morate vse v zvezi s svojim statusom urediti sami. In sem šla, naivno misleč, da ima odločba Zpiza v mojih rokah kakšno veljavo, na ustrezno območno enoto ZZZS uredit zavarovanje za s. p., ustrezno 4-urnemu delovniku.

Ne bo šlo, to se ureja samo elektronsko, sem slišala od uradne osebe, ki je tistega lepega poletnega dne – bila je sreda, zaradi daljšega delovnika pravi dan za birokracijo – samevala za okencem. Ni bilo ne sodelavcev in ne strank, razen mene, ampak tudi nasmeha, prijaznosti in pripravljenosti za pomoč ne. Da bi morda šlo na Ajpesu, je še navrgla omenjena zdolgočasena oseba in bilo je jasno, da me meče ven. Računovodkinja – hvala bogu za njeno potrpežljivost z menoj in z državo – je bila rama za zjokati se in hkrati vodnica za nadaljnje ukrepe. Gremo torej na AJPES, Agencijo RS za javnopravne evidence in storitve. Poznam jih, tam delajo same prijazne gospe, sem si rekla in videla luč na koncu tunela. Veliko prezgodaj, se je pokazalo.

Gospa, bo, ko bo. Prijazna gospa na Ajpesu je vsaj vzela v roke mojo zdaj že malce zmečkano odločbo. Veste, mi smo bolj za tehnične reči kot vsebino, je bil prvi stavek, ki me ni najbolj pomiril. Ampak smo nato vsaj skupaj nekaj poskušale narediti, in to celo z nasmehom in veliko pripravljenostjo, da se pomaga. Bilo je veliko telefoniranja, pa bolj malo učinka. Najprej na ZZZS, pa potem na ZPIZ … da so mi nazadnje povedali, prijazno sicer, da moram počakati na pravnomočnost odločbe. Takrat bo odločba izvršljiva. In kdaj bo to? Ko postane dokončna v upravnem postopku. Ja, prav, vidim, da to piše. Kdaj pa bo to? Ja, gospa, ko pač bo, a ne? Vidite, na tej točki sem na prijazno uradnico začela renčati. Dobesedno.

Piše, da mi nekaj pripada od 21. 6., ampak v resnici mi, pa smo že sredi avgusta, še ne. Veste, gospa, pri teh invalidskih je po navadi potem vmes nekaj mrtvega časa, me je poskušala potolažiti ena od njiju. Super, v tem mrtvem času je lahko mrtev tudi človek, sem siknila. Vem, malce nevljudno, ampak saj razumete, da nemoč človeka navadno spravlja v precej zoprna čustvena stanja.

Kot bi jo hotela oropati ... Čakam, da bo prišla nova odločba, v kateri bo pisalo, da je prva odločba začela veljati. Zraven bo menda izjava, ki jo bom morala izpolniti in poslati … ne vem več, kam. Na ZZZS, ZPIZ, FURS, AJPES …? Vsekakor me čaka nova romarska pot po omenjenih uradih. To je moja dolžnost, zato da pridem do svoje pravice. Kako je že rekel pravnik Teršek? »Država jim odgovarja, kot da bi jo hoteli oropati.« Približno tako se počutim, res je. Kot bi prosila miloščine (predvidevam, da bo znesek, ki mi pripada, res bolj podoben miloščini), čeprav vsa aktivna leta dajem vse od sebe in redno, no, s kakšnim dnem zamude, plačujem davke.

Res ne vedo, kaj delajo? Pridna državljanka sem, veste, še prometnih prekrškov ne delam več, ne razgrajam, ne kradem, glasno navijam za naše in tujcem o Sloveniji govorim same lepe stvari. Meni pa ta ljuba država, ne glede na to, kdo je trenutno na oblasti, ves čas nekoliko grozi. Hočete še en primer? Tudi ta je svež, v glavni vlogi pa nastopa ministrstvo za kulturo. Se poleti (pa tudi sicer ...) tam dogaja kaj bistvenega? Ne prav dosti. So pa 11. 7. spisali dopis (prejela sem ga 28. 7., na vrhuncu poletne sezone), da s 1. 9. prehajajo na elektronsko vodenje razvida samostojnih novinarjev in zato potrebujejo mojo podpisano izjavo z dopolnjenimi osebnimi podatki. V osmih dneh. Nujno. Sicer bodo preverili in razmislili, ali me bodo obdržali na seznamu. So morda predvidevali, da si samostojni novinarji itak ne morejo privoščiti dopusta in bodo zato zagotovo lahko odgovorili? So se nas hoteli čim več znebiti? Nimam pojma.

Zasičeni smo s predpisi in formalizmi, dela se izključno po »črki zakona«, a ker je teh črk toliko, nam stvari preprosto uhajajo izpod nadzora in smo prevečkrat preprosto nemočni. Občutek, ki ga državljan (govorim seveda o poštenih državljanih, takih pa nas je večina) pred državo in njenimi organi nikakor ne bi smel imeti. A bojim se, da bom morala na to državo še večkrat zarenčati.

Objavljeno v Zarji št. 34, 21. 8. 2018.