Zadnjih nekaj let so naši časopisi polni novic o medvedih. Največkrat poročajo o njihovih napadih na čebelnjake, vedno pogosteje pa tudi o bližnjih srečanjih z ljudmi, ki se včasih končajo celo tragično. Pa smo šli pogledat, kako je živeti v krajih, kjer se medvedi prosto sprehajajo po vaseh in dvoriščih. Najbolj živahno je menda takrat, ko dozorijo slive in hruške – medvedi jih naravnost obožujejo. »Lani je medved ob pol dveh popoldne prišel obirat našo slivo. Dvanajst (!) medvedov se je vsak dan sprehajalo po naši vasi in se mastilo s sadjem,« pove Milan Žnidaršič, ki v lovski družini poleg Franceta Hitija skrbi za medvedjo populacijo v njenem revirju.

V Sloveniji jih je vsako leto več. »Največ medvedov je bilo pri nas takrat, ko je bila vojna na Hrvaškem in so se umaknili v naše kraje. Zadnja leta pa ugotavljamo, da imajo zaradi preobilice hrane vse več mladičev. Včasih je medvedka skotila enega mladiča, zdaj skoti dva, celo tri.« Ker je na območjih, kjer so prvotno živeli medvedi, postalo premalo prostora, so se mladi medvedki primorani seliti še v druge gozdove po Sloveniji. In ker medved lahko v enem dnevu prehodi celo do 50 kilometrov, je zanj mala malica prilomastiti do Kopra in Trsta. Prav ste prebrali: medvede imamo po novem tudi na morju. »Veliko jih je tudi v Rižani, na Slavniku, celo v Mirni na Dolenjskem, kjer jih nikoli ni bilo, so jih opazili. Le na Štajerskem in v Prekmurju jih še ni,« začne naš pogovor gostitelj France Hiti, ko sedemo z njegovimi prijatelji. »Moja žena je leta 2003 – takrat sva se upokojila in se preselila nazaj na Bloke – s praga najine hiše videla devet medvedov. Potem jih je bilo vsako leto manj, zdaj pa jih je spet več.« V teh dneh – o številki se niso mogli zediniti – se po okoliških gozdovih klati približno 20 medvedov, od tega je šest medvedk. »Zvečer do opazovalnice, kjer jim puščamo hrano, pride v dveh urah tudi po devet medvedov. Sicer pa bi o številčnosti medvedov pripomnil še tole: treba se je zavedati, da še pred 50 leti ljudje niso imeli navade, da bi tako množično hodili v gozdove, kot to počnejo danes. V gozd so se običajno odpravili proti koncu avgusta, ko so šli pripravljat drva za zimo. Gobarjev skoraj ni bilo. Na Blokah si jih takrat lahko preštel na prste ene roke. Zdaj pa po gozdovih ves čas kdo hodi. Ljudje nabirajo gobe, zelišča, se sprehajajo. Po gozdnih poteh se vozijo s kolesi, motorji in štirikolesniki. Živali nimajo nobenega miru več, zato se umikajo. Pa še nekaj je: več ljudi na različnih koncih gozda vidi istega medveda, potem pa vsak posebej razlaga, da je videl svojega, in naenkrat iz enega medveda nastanejo trije. Veste, medvedom so ljudje dostikrat bolj nevarni kot oni nam. V današnjih časih veliko medvedov svoje življenje konča tudi pod kolesi vlakov in avtomobilov.«

Med ljudi jih privabi hrana. Ko se začnemo pogovarjati o medvedih, ki silijo iz gozdov med ljudi, se razvije burna razprava. Medtem ko jih prepričujem, da si ljudje v njihovih krajih menda komaj še upajo stopiti iz svojih hiš, mi lovci hitijo razlagati, da to nikakor ni res. »Če človeka napade medved, si je običajno kriv sam. Medved se človeku, če ga sliši, vedno umakne. Nevarne so le medvedke z mladiči, pa še te samo takrat, ko se človek znajde med njenimi mladiči. Eden od razlogov, da medvedi hodijo k hišam, je tudi v tem, da ljudje ne pazijo, kam odlagajo ostanke hrane. Ko se enkrat zgodi, da medved ob hiši med odpadki najde hrano, se bo tja vračal. Medvedi imajo namreč zelo dober spomin. So pa tudi veliki sladkosnedi, in ko zavohajo sladko sadje ali med, jih ne zadrži niti električni pastir.« Ko se medvedi spomladi zbudijo iz zimskega spanja, se menda pasejo, kot bi bili pašne živali. Morajo si namreč razširiti želodec in očistiti črevesje. Za čiščenje seveda potrebujejo zelenjavo, za moč in stas pa kakšen konkreten kos mesa. Odkar smo v Evropi, zakonodaja ne dovoljuje več, da bi lovci medvede hranili z mrhovino, tako kot so jih nekoč, zato se morajo znajti po svoje. »Ko so imeli mrhovino, niso silili iz gozda. Zdaj pa hrano iščejo vsepovsod, pogosto se lotijo tudi druge divjadi. Tako naredijo veliko škode.« Lovci rešitev vidijo v drugačnem načinu odstrela, kot je zdaj. »V sosednji Hrvaški lovci lahko odstrelijo kar 80 odstotkov medvedov, ki so težji od sto kilogramov, pri nas pa lahko odstrelimo 80 odstotkov medvedov, ki so lažji od sto kilogramov.« Ker mi ni jasno, o čem govorijo, mi razložijo, da to pomeni, da v Sloveniji lahko lovci odstrelijo le mlade medvede, ki običajno sploh še niso spolno zreli, tistih, ki se veselo plodijo in skrbijo, da se zarod povečuje, pa ne smejo. V sosednji Hrvaški v primerjavi z našo državo s tem tudi dobro služijo. Tujci jim za odstrel medvedov plačujejo od deset do petnajst tisoč evrov. Pri nas so za odstrel medvedov zaradi premajhne teže pripravljeni odšteti največ 1.500 evrov. Lovcem se to, da se pri nas dovoljuje odstrel medvedov pod 100 kg, ne zdi dobra rešitev. »Saj kmet tudi ne da teleta za zakol, najprej da iz štale kravo ali bika!« Druga težava je premajhen odstrel. »Pred 25 leti, ko smo v Sloveniji začeli odstrel medvedov, smo na leto lahko odstrelili do 120 medvedov, zdaj jih lahko samo še približno 80.« Pa naj razume, kdor more!

Medved človeka napade le, ko se počuti ogroženega. »V vseh primerih napadov, ki so se zgodili v naših krajih, se je človek nekako znašel med medvedko in njenimi mladiči. V enem primeru – celo lovec je bil zraven – je šla skupina ljudi gledat medvedko z mladiči v brlog. Naključje je hotelo, da je bila ravno tisti dan pred brlogom in jih je napadla. Ali pa primer, ko je nekdo slišal, da nekaj šumi v grmu, in je šel pogledat. Tudi lani, ko je medvedka napadla otroka, je šlo za to, da je fant mislil, da na cesti leži pes, in se ji je preveč približal. V skoraj vseh primerih je kriv človek.« Drugače od medvedk, ki so zelo skrbne mame in napadejo takoj, ko čutijo, da bi lahko kdo ogrozil njihov zarod, se moški predstavniki ljudi lotijo zelo redko. »Čim mlajši je medved, tem hitreje se bo umaknil. Včasih se zgodi, da se kakšen od starejših medvedov ne umakne. To pa zato, ker je pridobil informacijo, da mu tega ni treba.« Ko medved ugotovi, da vsi bežijo pred njim, postane car.

Ko sem jih spraševala, ali se spomnijo kakšnega napada medvedov, ki bi se končal s smrtnim izidom, so morali kar precej pobrskati po spominu. »Da bi medved človeka pobil do smrti, se zgodi zelo redko. Leta 1964 je v teh koncih divjal hud vihar, ki je podrl ogromno dreves, in takrat se je zgodilo, da smo našli raztrganega Joža Matevžiča iz vasi Vrhnika na Blokah. Nihče ne ve, kaj se je zgodilo. Še danes ne vemo, ali ga je napadel medved ali je bila medvedka.« Preden se poslovimo, mi položijo na srce, naj napišem, da ljudem svetujejo, naj nikoli ne gredo firbcat, če zaslišijo, da v gozdu kaj šumi. Čim prej naj se umaknejo. »Tudi s psi ni dobro hoditi v gozd, saj s svojim ovohavanjem lahko zmotijo medveda. Nazadnje pa se zgodi, da se pes od strahu pred medvedom zakadi lastniku med noge in ta ne more bežati. Pa še to napišite, da se danes čisto preveč polemizira in piše o medvedih.«

Več v Zarji št. 28, 12.7.16