Šimen Zupančič

Človek, ki je znal prej igrati na orglice kot govoriti. Kot pastirček je na paši izdeloval piščali in nanje igral. Ni mu zadostovala ena sama, včasih je imel usta polna piščali; to je človek, ki je iztrgal pozabi marsikatero staro ljudsko glasbilo. Je oče in dedek, ki je prenesel znanje starega glasbenega izročila na hčer Ireno in vnuke. Skupaj muzicirajo in nastopajo, njihov repertoar obsega 65 starih ljudskih pesmi. Nekatere so stare že celo več kot tisoč let! Slavo Batista je tudi kipar, ki je izklesal mnogo veličastnih kipov staroslovanskih bogov. Zaveda se svojih korenin, ki segajo daleč v predkrščanske čase, in globoko spoštuje svoje prednike. Skromen, ne zavedajoč se svoje veličine; ta človek pusti močan odtis v ljudeh, ki jih srečuje na svoji poti.

Na njihovem domu v Semedeli naju je pričakala Slavova hči Irena. Pravzaprav je bila ona samo ena od množice tistih, ki so naju pričakali; njihov prijazni kuža je v pozdrav glasno lajal, gospodarica ga je komaj utišala, na trati je ležala koza, ki jo imajo pri hiši bolj za domačo žival kot za mleko, tri mačke, ki sicer niso njihove, pa tega ne vedo, so leno poležavale na soncu, na travniku pred Slavovo »rezidenco« pa je stopicala res lepa kokoš, ki se ne obnaša prav nič kokošje in včasih zaradi dolgočasja potrka na Slavova steklena vrata. »Še dve amazonski papigi imamo, ki prosto živita zunaj,« je povedala Irena. Obe sta zelene barve in najrajši čepita na drevesu pred Slavovim domovanjem. Zaradi skorajda enake barve z drevesnim listjem sem morala zelo napenjati oči, da sem ju sploh opazila.

Ker je gospod Slavo Batista star skoraj častitljivih 89 let, me je skrbelo, da ga ne bi preveč utrujali. Brez potrebe! Najinega obiska je bil prav vesel in je to tudi pokazal. Ker že malce slabše sliši, mu je hči namestila slušni aparat, on pa se je zraven na vsa usta smejal, »no, samo malo počakajte, da me sestavijo«! Ko je bil »sestavljen«, smo vsi skupaj zaplavali v popolnoma drugačne čase. In Slavo je bil odličen vodnik, hči Irena pa mu je bila v pomoč.

Prej je igral na orglice, kot je govoril. Batistovi so bili iz vasi Zarečica pri Ilirski Bistrici. Bili so klena slovenska družina s sedmimi otroki. Slavo je bil najmlajši. Eden od njegovih bratov je v šali nekoč rekel, da je bil zaradi tega privilegiran in malce razvajen. Dejstvo pa je, da je Slavo edini od otrok študiral. Bil je zelo poseben otrok, izjemno ga je privlačila glasba. »V naši vasi ni bilo nobenega glasbila, bile so le orglice v vaški gostilni,« je pripovedoval. Dveletnega Slavca, kot so ga klicali, so te orglice nezadržno privlačile. Včasih se je izmuznil od doma in poslušal, kako so igrali nanje. Imel je neverjeten glasbeni spomin, to, kar je slišal, si je zapomnil za vedno. Fantič je znal prej igrati na orglice kot govoriti. Vaščani so ga v gostilni radi posedli, da jih je zabaval z igranjem.

Več v Zarji, št. 28, 12. 7. 2016