Mateja J. Potočnik

Pri njenih okroglih devetdesetih je bistra in duhovita. Stvari še vedno drži v svojih rokah. Ona odloča, katere ilustracije bodo v našem članku, pri njej ni popuščanja. Še danes sede za mizo in riše. Čeprav je v življenju veliko presedela in ogromno risala. Pravi, da bi še enkrat izbrala ta poklic, a da bi malo bolj pazila na svoje zdravje, predvsem hrbtenico. Pravi pa tudi, da bi se svojemu delu še bolj posvetila. Neutrudna je. Ančka Gošnik Godec nam je s svojimi živimi risbami polepšala otroštvo, vtisnile so se v DNK vsakega Slovenca.

Odraščala je v Celju, v družini s šestimi otroki. »Bilo je živahno in veselo, bili smo skavti, počitnice smo preživljali v Bohinju pri stari mami in v hribih pri tetah, ki so bile oskrbnice planinskih domov,« razlaga. »Med vojno smo se razkropili in po vojni spet srečno našli.« V Gradcu je naredila tri semestre šole za oblikovanje, potem so jo odgnali v delovno taborišče do konca vojne. Ko jih je imela šestnajst, se je zaposlila v litografski risalnici Ljudske pravice, nato pa naredila sprejemne izpite na Akademiji za likovno umetnost. »Akademija je bila dobra šola, a bolj za splošno slikarstvo in risbo, ilustratorji smo bili bolj samouki.« Začela je s taborniškimi knjigami, njen mož jih je pisal, ona ilustrirala. Še danes jih pohvalijo. Že med študijem je začela sodelovati z otroškimi revijami Pionir, Ciciban in Pionirski list. Njena družina si je po 21 letih kampiranja ob Bohinjskem jezeru ob njem sezidala hiško, v kateri Ančka, mož ter njuni otroci, vnuki in pravnuki preživljajo konce tedna in poletja. Njena hči Jelka Godec Schmidt pravi, tako kot mama, da si česa drugega kot risanja in slikanja v življenju ne predstavlja.

Bi še enkrat izbrala ta poklic, jo vprašamo. »Mislim, da bi ga, a bi se mu še bolj posvetila. Pa malo bolj bi pazila nase in na svoje zdravje, ne bi smela opustiti športa, saj sem velikokrat imela migrene, a so z leti na srečo prešle.«

Kaj bi najprej spremenila v svojem poklicu?

»Nekatere knjige so kar preveč natrpane s slikovnim materialom,« ugotavlja. »Videti so kot reklamni katalog. Mislim, da se je dobro držati reka manj je več.«

6 razlogov, zakaj smo jo izbrali med kandidatke za žensko leta

 1. Kaj bi otroci brez nje? Ker nam je polepšala otroštvo: s svojimi neskončno nežnimi, a tudi neskončno natančnimi upodobitvami pravljičnih likov, ki so zaživeli s pomočjo njenih ustvarjalnih rok in domišljije. Natančno izrisane Muca Copatarica, Tri botre lisičice, Zlata ptica ..., kako bi jih videla in si jih zamislila otroško oko in um, če ne bi bilo njenih nadčutnih upodobitev?

   2. Njen pogum. V meščanski šoli je med drugo vojno s sošolkami zanalašč prepevala slovenske pesmi, saj je bilo govorjenje slovenščine prepovedano, petje pa ne. Kljub temu so jo za nekaj časa izključili iz šole.   

   3. Ohranjanje naše dediščine. Z dr. Milkom Matičetovim, raziskovalcem Rezije, je obiskovala stare ženice po Reziji, in te so jima ob ognjišču, na tleh, pripovedovale ljudske pravljice. On jih je zapisal, ona narisala.

 4. Ciciban, Pionir, PIL. Ker je bila med prvimi ilustratorkami, ki je risala za otroške revije Ciciban, Pionir in Pionirski list in nam bogatila domišljijo v najnežnejših letih.

   5. Še vedno dejavna. Še danes pohajkuje naokrog, 90-letna, s palico za hojo, ker ji je pretirano sedenje uničilo hrbtenico, a se ne da in rada prihaja na prireditve, kjer praznujejo njeni liki – Muca Copatarica letos praznuje 60 let. Z veseljem podpisuje knjige s to junakinjo, ki ponovno izhajajo. In še danes sede in riše z mirno roko ter ustvarjalno dušo.

   6. Njene najljubše. Njene najljubše slikanice so: Lučka Regrat Gregorja Strniše, Iščemo hišico Anje Štefan, Zelišča male čarovnice Polonce Kovač, ljudske Mamka bršljanka, Janček Ježek, Lonček, kuhaj. Radobesednice in Marko na belem konju jaše Toneta Pavčka. Pravkar so ponatisnili Zlato skledico, pravljice z vsega sveta. Ne smemo pozabiti na Tri botre lisičice in Zverinice iz Rezije. In, seveda, na legendarno Muco Copatarico. Ančka pravi, da je imela srečo, da jo je dobila. Otroci jo imajo radi, še danes dosega visoke naklade. Mi menimo, da brez Ančke Muca ne bi bila, kar je bila in kar je. Neskončno nežna, pa tudi odločna, huda muca.