Star je triintrideset let, je zelo uspešen in priljubljen imitator ter diplomirani igralec – zdaj pa odhaja v politiko. »A ga ni škoda za politika?!« so besede, s katerimi se ljudje najpogosteje odzovejo na to odločitev Marjana Šarca. Če bodo razmere za kandidaturo zanj prave, se bo podal v boj za stolček kamniškega župana. V njegovem kraju ta odločitev ni nikogar presenetila, saj ga ljudje poznajo kot tihega, resnega, zadržanega in razmišljajočega človeka, ki se zna v pravem trenutku odločiti za prave poteze. Tisti, ki pričakujejo, da bo kot župan oziroma kot politik stresal šale, ne bodo prišli na svoj račun, pravi Marjan.

Zakaj ste se odločili za ta korak?
Človek si mora poiskati še kakšno stvar, da ga v življenju motivira. Kako sem se za to odločil? Ves čas se govori, da potrebuje slovenska politika nove obraze, pri tem pa se sprašujemo, kje so, kdo so ti ljudje ... In tako jaz ponujam svojega. Moja teza je, da ne bomo ustvarili nič novega, dokler bodo na oblasti stari voditelji.

»A ga ni škoda za politiko?« so besede, s katerimi se ljudje najpogosteje odzovejo na vašo kandidaturo.
Ah, škoda! Kdo pa pravi, da sem jaz tako dober, da me je škoda? Škoda je lahko vsakogar ali nikogar.
Tudi kot igralca in imitatorja vas je zanimala politika. Pri ustvarjanju likov ste se pogosto poglabljali v politično dogajanje.
Pravzaprav sem bil tudi do zdaj odvisen od volitev. Pridejo novi politiki in novi liki, stari odidejo – in jaz nimam več lika. Zdaj sem si rekel: zakaj ne bi bil enkrat sam v tej koži? Bo ali ne bo? (smeh) Seveda pa do tega nisem prišel sam, ampak sem bil povabljen. Brane Hafner, predsednik lokalne liste (Lista Toneta Smolnikarja), je prišel k meni in dejal, da vidi, da se spoznam na zadeve itd. Če si tak človek, da te je »škoda za politiko«, k tebi očitno radi pridejo, saj tisti, ki ga za politiko ni škoda, navadno ni kdo ve kakšen poštenjakar. O kandidaturi so me prepričali, nisem se šel kar sam ponujat. Potem ko sva z omenjenim predsednikom nekaj časa razpravljala o vseh teh stvareh, sem ugotovil, da ne morem nič izgubiti. Tudi če ne bom izvoljen. Začel sem razmišljati o tem – in tudi še vedno razmišljam –, da bi se resnično pognal v ta boj.

Torej še niste povsem odločeni?
Odločen sem 98-odstotno.

Več v Jani št. 28, 13.6.2010