Zarja Jana

Ker sem iz generacije, ki je dala skozi novinarstvo pred Titovo smrtjo in po njej, osamosvojitev Slovenije in drame pred njo pa tudi po njej – in ki še zmeraj deluje, si pač jemljem pravico povedati, da o kakšnih stvareh kaj vem, ker sem bila zraven. Vem, recimo, da se svobodno in neodvisno novinarstvo ni rodilo hkrati z razglasitvijo samostojne države, ampak je obstajalo že veliko prej. Brez pogumnih novinarjev in urednikov ne bi mogli zamajati temeljev prejšnje države, saj bi nova demokratična gibanja sicer ostala v ilegali in ne bi mogla pridobiti plebiscitarne podpore javnosti. Mislite, da so nosili glavo na prodaj le dr. Pučnik in številni drugi oporečniki, novinarji, ki so jim dali priložnost, da spregovorijo, pa ne? Se nihče ne spomni, kolikokrat je oblast zaplenila Mladino, študentske in kulturniške časopise ter pošiljala svojo skupino nadzornikov po različnih medijih, ker niso bili dovolj pravoverni? Tudi revija, ki jo berete, se je lahko velikokrat zahvalila za podporo svojim predsednikom sosveta (med drugimi dr. Matjažu Kmeclu, dr. Ani Krajnc in dr. Maci Jogan), ki so nas branili pred grožnjami in pritiski.

Zakaj ta uvod? Seveda spremljam in berem tudi medije, ki so izrazito desničarski, ker je pač to nuja, se pa včasih zgrozim ob pritlehnosti, s kakršno se lotevajo vsega in vseh, kar jim ni po volji. Bi rad premier Janša, ki je bil tudi sam novinar in (goreč) komunist, zmanjšal TV-prispevek za nacionalko in s tem denarjem izobrazil novinarsko falango na Nova24TV in še kje drugje? Ne predstavljam si, kako bi pravzaprav rad uravnovesil medijsko sceno – recimo tako, da bi šla novinarska ekipa Odmevov na njegovo televizijo, novinarji z Nove pa na Tarčo in v TV-dnevnike? Ali pa ima samo skromno željo, da bi bili novinarji javne televizije tako ubogljivi, da svoje madžarsko financirane televizije sploh ne bi več potreboval? Si kar predstavljam nasmejanega Berganta, ki bi prisegal pri zdravju lastne mame, da so tiste maske in aspiratorji najbolj čist posel v Sloveniji od osvoboditve naprej. Ali kaj. Ali pa je formula še preprostejša – vzemimo jim denar in naj crknejo. Čeprav je že kar lep čas jasno, da je neodvisnost javnega servisa merilo demokracije v neki državi?!

Malce sumim, kako si zdajšnja oblast predstavlja »umiritev« medijev s komunistično preteklostjo, kamor sodimo skoraj vsi. Odprem Novo24TV in na programu je oddaja Kdo nam laže v času koronavirusa. Najprej malo osupnem, ker mi ni čisto jasno, ali je voditelj komik ali morda satirik, ampak se takoj izkaže, da nič od tega ne drži. Pravi, da je ekonomist, iz drugih medijev trga stavke in nekaj sekund dolge posnetke ter jih komentira s precej svinjskim izborom besed. Samo šank mu manjka, na katerega bi bil naslonjen, in vrček piva, da bi si občasno namočil opraskano grlo. Stil – zelo oster in nesramen gostilniški čvek, sumim pa, da je nekaterim celo všeč. Ne morem reči, da je čisto brez argumentov, a vse sproti zapaca s kvantanjem, ki ne sodi na nobeno televizijo. A tole naj bi se preselilo na javni TV-servis, ki si je v obdobju koronavirusne vročice pridobil toliko gledalcev in kredibilnosti, da gre seveda vsakomur, ki razume nacionalko kot vladno ali strankarsko trobilo, seveda na živce. Zato je treba tja spraviti čim več svojih in odstraniti čim več tamkajšnjih ali kaj.

Veste, novinarstvo je bilo v vseh časih predvsem dobro in slabo, ne pa napredno, nazadnjaško, levo, desno, režimsko, oportunistično in še kakšno poimenovanje bi se našlo. Če boste šli v kakšno dokumentacijo brat in gledat prispevke za desetletja nazaj, se boste čudili, kaj vse je bilo že zdavnaj jasno in javno. Od novinarjeve izobraženosti, spretnosti, izkušenj in verodostojnih virov je bilo zmeraj odvisno, ali bo izdelek gledljiv, berljiv in objektiven. Ali pa ne. Vsak čas je imel svoj način izražanja, svoje oporečnike in svoje (tudi novinarske) presežke. Je to, da lahko danes piše vsak vsakovrstne laži in uničuje ugled pa tudi življenje komurkoli, ki ni po meri, tako opevana novinarska svoboda? Ki si je mediji, ki sodimo v preostanke komunistične zalege (na srečo smo v večini), ne dopustimo, novi, neobremenjeni, pa nimajo nobenih zadržkov. Pa naj končam v njihovem slogu (pravkar naučeno iz oddaje o koronalažeh): »Ne me jebat, kreteni.« Pardon.

 Zarja Jana št. 18,  5. 5. 2020