Revija Zarja

Tako nekako se pogosto konča dialog med otroci in starši. Tako je bilo, tako je. Nikoli ni delovalo. Ukaz nikoli ne more nadomestiti prošnje, dogovora, pogovora. Je pa kratek in ne terja prav nobenega intelektualnega napora. Učinka sicer ni, a ve se, kdo bo na koncu kriv. Tisti, ki ne uboga. 

Natančno tako je tudi z našimi protikoronskimi ukrepi. JJ ve, da mu je epidemija ušla iz rok. Ni dobro. A še kar naprej žuga in obtožuje. One druge. Njegovi kadri, Kadri z veliko začetnico, izginjajo z zaslonov. V globoki ilegali je prvi človek NIJZ Krek, vedno redkeje se pojavlja za »smrtonosne« domove upokojencev pristojni minister Cigler Kralj, čakam, kdaj bosta izginila še Kustecova in Gantar. Morda tudi Beovićeva, ki se počasi že seli k drugi funkciji. Kot predsednica zdravniške zbornice bo skrbela za koeksistenco zdravnikov v javnem in zasebnem sektorju, zgradila pa bi tudi nov dom za ostarele zdravnike. Gotovo si želijo boljšega od teh, kjer trenutno umrle štejejo v stotinah. 

In JJ tvita. Preusmerja pozornost. Slabe volje je, a od ljudi, ki otrpnejo od groze, kadar se pojavi, ni nobene koristi. Za vse je sam. Določa navodila, ukrepe, protiukrepe, jih zapoveduje, ukinja … Izjem je toliko, da vsega skupaj nihče več ne jemlje resno. Le zakaj bi, če so ukrepi taki, da jih je mogoče vsake tri dni spremeniti, kaj odvzeti, kaj dodati … Da jih vlada ne bi »požegnala«, ga ne skrbi. Vsaj dokler Damjan cagavim ministrom in poslancem ne bo zagotovil plače vsaj do konca mandata. Tak je pač domet naših politikov. Večino, nikar ne pozabimo, smo si sami izvolili. 

Česa vsega že nismo doživeli? Tam sredi oktobra naj bi z bolnimi delali tudi okuženi zaposleni, takrat nikomur več ni bilo mar, kaj počnejo ljudje, ki bi morali biti v karanteni, nekaj časa so testirali vse sumljive, potem le nekatere, pa spet vse; da bi bilo videti, kako jim ni vseeno, so zaprli šole in občine, določili policijsko uro, vsakdo, ki se je prigrebel pred mikrofon, pa je predaval o svojem videnju nošenja mask. Ko je pred mikrofone stopil Hojs, pa smo praviloma k vsakemu ukrepu dobili kakšno izjemo. Tisti o nujni poroki in dvournem nakupovanju za mejo sta le češnji na torti vseh mogočih bedarij, ki vladi jemljejo verodostojnost. Da ne govorim o zapiranju dejavnosti. Pedikerji in ne vem še kdo vse so lahko delali kakšne tri dni, potem so jih kot smrtno nevarne zaprli. Delajo pa – vem iz prve roke – zobozdravniki. Ugnezditev mojega zobnega vsadka poteka povsem nemoteno. Brez skafandrov in drugih posebno drastičnih zaščitnih ukrepov. Meni je prav, razumem pa ne. 

Številke so zbezljale, smrt pri nas kosi kot nikjer drugje. Vsi vemo, ve tudi vlada, ve tudi JJ, da je šlo marsikaj zelo narobe. Neverodostojno komuniciranje je le ena napaka, zamujeno poletje druga, prepozne reakcije tretja, milijon izjem četrta … Vse skupaj pa je dalo peruti skeptikom in raznim zaslužkarjem, ti so se na račun všečkanja vseh svojih nebuloz dolgo sončili tudi na straneh in zaslonih načeloma resnih medijev. Kar je res, je res. In kar je greh, je greh. Tudi zato smo ljudje v resnici prepuščeni samim sebi. Tako tisti, ki bi morali biti v karanteni, pa niso, kot mi preostali, ki vemo, da nas bo ob tolikšni okuženosti brez mask, razkužil po vseh torbicah in žepih ter nespoštovanju socialne distance pobralo. 

A tudi brez gibanja na svežem zraku nas bo. Ne glede na Janševo napotilo, da lahko državljani za zajezitev epidemije največ naredimo, če ležimo na kavču in gledamo televizijo!?

No, v domovih upokojencev je večina – iz objektivnih razlogov – to počela, pa …

Zarja Jana, št. 48, 1. 12. 2020