Kako sta Slavko in Danica razsvetlila svojo sosesko
Zadnji novembrski večer se je na Keleminovi ulici v mariborski četrti Tezno trlo ljudi. Mraz in tema nista odgnala družin, upokojencev, prijateljskih družb in samotnih firbcev, ki so z avtomobili povsem zapolnili parkirne prostore, pločnike in dovoze v strnjenem naselju nizkih blokov. Ogreti s kuhanim vinom in podkrepljeni z domačim pecivom so se ljudje živahno pomenkovali, smejali, si segali v roke in se objemali; nekdo je celo igral na frajtonarico – običajno pusta ulica je prekipevala od življenja.
Kar je za Tezno zadnja leta precejšnja redkost; od razvpitega propada koncerna Tam, ki je imel sedež v tem delu mesta, tone mariborska delavska četrt v sivino, ki jo ob nedeljah obarva le znameniti bolšji sejem, na katerega prihajajo ljudje od blizu in daleč, da bi kupčevali z ostanki za vedno minule preteklosti. A vsaj na tisti sobotni večer se je za množico na Keleminovi ulici zdelo, da je uspela povrniti nekdanji čas, v katerem se ljudje niso množično anestezirali z mobilniki, resničnostnimi šovi in črnimi petki, temveč so si življenje osmišljali v stikih s sočlovekom. Se živahno pomenkovali, smejali, si segali v roke in se objemali s sosedi, sorodniki, prijatelji … Zbrana pod enim od blokov je raja napeto pogledovala proti stanovanju, v katerem je upokojenec Slavko Roškar doživljal najlepši začetek adventa v vsem svojem življenju. »Nekje med 750 in 800 jih je prišlo. Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bi jih lahko bilo toliko,« mi pove z nasmehom.
Slavko Roškar in njegova žena Danica imata od nekdaj rada božično-novoletne praznike. Rada imata mir in bližino, ki jo prinašajo najdaljše noči v letu. Rada imata svojega sina ter svoje brate in sestre, razširjeno družino, ki se zbere ob obloženi mizi. Rada imata vonj po pečenem piščancu, prijeten okus sladkega vina na jeziku in skozi priprte veke medeno svetlikanje lučk, ki zmorejo pretrgati težki pajčolan zimskih večerov. Slavko je z njimi začel krasiti okna pred približno 15 leti. Nekoč ga je pri delu opazil sosed in mu navrgel, kako lepo ima okrašeno. »Pa sem pomislil – če se ljudem tako dopadejo lučke, zakaj jih ne bi namestil še več.« Leto za letom je dodajal nove nize drobnih utripalk, dokler ni pred kakšnim desetletjem z njimi prekril vsega bloka, od strehe do tal.
Sin je šel v akcijo
To je bil njegov mali upor proti temi, samoti, proti pozabljenju. Svetiti karseda močno, razgnati volčje noči na tisoče isker in razglasiti, da je še tukaj, še vedno živ in zdrav – in hvaležen za to. Naša družba je obsedena s čaščenjem izumetničenih in glasnih, a našo družbo so postavili in na nogah obdržali ljudje, kot sta Slavko in Danica Roškar. On je štirideset let delal v Tamu, ona je bila kuharica. Vse življenje sta delala, vzgajala sina, vzdrževala svoj zakon (»Predolgo!« v šali odgovori Danica na vprašanje, koliko časa sta že poročena; njun zakon traja že 44 let), negovala odnose s sorojenci in prijatelji, se trudila biti dobra človeka. Zime so minevale, na njunem bloku so se kopičile svetle utripalke, toda okoli njiju se je sivina zgoščevala. Danica Roškar se spominja, kako so bili nekdaj »kandelabri po vsej Ptujski cesti, osrednji žili Tezna, prepleteni z nizi lučk in okrašeni z okraski«. Kmalu po propadu Tama so jih nehali krasiti; sredi praznine je vzniknil McDonalds, ki je danes osrednje zbirališče mladih v tem delu Maribora. Stari? Njim je ostal le še bolšjak.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 10. december 2024.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
