Vsak prebivalec ali obiskovalec podeželja se nekajkrat na leto sreča z neznosnim smradom, ki se širi s pognojenih polj in travnikov. Kmetijski in zdravstveni strokovnjaki sicer zatrjujejo, da plini, ki se pri tem sproščajo, in po kmetijskih površinah polita gnojevka niso škodljivi za zdravje, a vsi se z njimi ne strinjajo. V Sloveniji »pridelamo« izrazito preveč živalskih iztrebkov glede na majhnost površin, primernih za gnojenje, in današnja smrdljiva ter antibiotikov, pesticidov, insekticidov in herbicidov polna svinjarija, ki jo trosijo po naši okolici,  je vse kaj drugega kot dobri stari in celo dišeči hlevski gnoj.

Nedavno smo izvedeli za Celjana, ki se je pri šestdesetih letih prvič v življenju znašel v bolnišnici, in sicer na oddelku za infekcijske bolezni in vročinska stanja celjske bolnišnice. Po dveh dneh ugibanja, kaj je z njim, sumili so namreč samo to, da je nekaj narobe z jetri, ga je eden od zdravnikov povprašal, ali je morda nabiral regrat tam, kjer so škropili z gnojevko, in ali je bil v Prekmurju, na koncu pogovora pa zaskrbljeno dodal, da bo treba s »temle gnojem nekaj narediti«.

Gospod sedaj že uspešno okreva po operativni odstranitvi žolčnih kamnov, a vendar mu zdravnikova zaskrbljenost ne da miru. Sprašuje se, in z njim tudi mi, kakšne zdravstvene probleme lahko povzroča gnojenje z gnojevko, kdo nadzoruje gnojenje po Sloveniji in kaj sploh je v modernem gnoju, da ne diši več tako kot tisti stari, ki se ga nekateri še spominjamo.
Eno ogromno tekoče sranje. Razliko med hlevskim gnojem in njegovimi sodobnimi »derivati« nam je zelo lepo razložil mikrobiolog in ekolog Gorazd Pretnar. Povedal je, da tudi pri gnojevki nihče ne pomisli, da bi bila lahko škodljiva za zdravje, a je lahko. Je namreč povsem nekaj drugega kot hlevski gnoj, ki vsebuje le organske snovi in gre v dveh letih skozi proces naravne demineralizacije. Hlevski gnoj s senom skidamo na gnojišče, kjer naravno dozoreva, v gnojevki pa je vse mogoče! »Gnojevka postane nevarna ob večji pridelavi, na živalskih farmah, kjer imajo preveč gnoja za naravno organsko demineralizacijo, zato ga čistijo z vodo. Tako iz malo dreka naredijo ogromno tekoče sranje, ki se izpira v podtalnico. Naj poudarim, da v Sloveniji pridelamo ogromno in predvsem preveč gnoja glede na površine, ki bi jih lahko pognojili. Pri veliki farmski reji živine je v gnojevki tudi ogromno sledov antibiotikov – kar 75 odstotkov vseh antibiotikov na svetu se porabi za živino, ter vse polno insekticidov, pesticidov in herbicidov, ki so jih živali dobile s silažo, pridelano na polju ali travniku. Zato niti pod razno ne bi šel nabirat regrata na polja ali se sprehajat med njimi, še posebej če so v bližini velike prašičje farme. Prašičja gnojevka je namreč najmanj kakovostna od vseh, pa tudi vse druge vrste niso prav zdrave za vdihavanje in sprehajanje v njihovi bližini, kaj šele nabiranje regrata.«

Stroka: gnojevka ni nevarna! Medtem ko okoljevarstveniki opozarjajo, da gnojevka v velikih količinah lahko škodi, kmetijska in zdravstvena stroka zagotavljata, da ni tako in da okužb z njo ni, saj je gnojenje ter krmljenje živali strogo nadzorovano.

 Več v Jani št. 19, 10. 5. 2011

Tekst: TINA HORVAT, foto: SHUTTERSTOCK in ARHIV JANE