Prehranjevanje je predmet mnogih raziskav. Doslej so pokazale, da se ljudje glede na prehranjevalne in presnovne navade delimo v več skupin. A začetek te verige vzrokov in posledic, ki se pri sodobnem človeku pogosto konča s čezmerno težo, je skrit v praznem želodcu. Imenuje se – lakota. Čeprav glasno opozarja nase, je vendarle še ne poznamo dovolj. Vsako razmišljanje o odvečnih kilogramih pa se mora začeti prav tu – pri praznem želodcu.

Zakaj smo siti, a še vedno lačni?

Lakota, ki v nas zbuja željo po slani in mastni hrani, kot so denimo pomfrit, hamburger, salama, čips, je najpogosteje povezana s povečanim izločanjem soli in mineralov iz telesa. Do tega pride ob aktivnejših športnih dejavnostih, pa tudi ob hudi pripeki.

Velikokrat pa je kratko malo posledica odvisnosti od hitre prehrane in industrijsko pripravljenih jedi. Te vsebujejo veliko glutamata, ojačevalca okusa, ki spodbuja apetit. Čeprav smo pojedli dovolj,  se zaradi njega kmalu spet pojavi občutek lakote. Poleg tega glutamat spodbuja izločanje dopamina, hormona sreče, kar sčasoma privede do tega, da ob zaužitju hrane občutimo veliko ugodje. Seveda gre za nevarno past, ki nas sili, da znova in znova posegamo po redilni hrani.

REŠITEV: Po ukvarjanju s športom moramo že takoj po treningu izravnati raven mineralov v telesu. To najbolje storimo tako, da takoj po vadbi popijemo kozarec jabolčnega soka, zmešanega z vodo.

Pri odvisnosti od hitre prehrane in ojačevalcev okusa pomaga le, da se tovrstni hrani odločno in premišljeno odpovemo. Hkrati je treba zmanjšati količino soli, ki jo uporabljamo pri kuhanju. Tako bomo svoje okuševalne brbončice in z njimi povezane živčne centre spet navadili na normalne ter ne premočne okuse.

 
Članek v celoti preberite v reviji Zarja št.2, 12.1.2016