»Lena sem, tudi zato sem tu,« z nasmehom razloži svoj pogled na devet let, ki jih preživlja v Sloveniji, »a to mi je všeč!« No, »lenoba« je morda lenoba le za japonske razmere, saj si je danes devetindvajsetletno dekle, ki je prišlo iz rojstne Japonske v Slovenijo zaradi študentske izmenjave, za pot in življenje tu samo zaslužilo denar. In tudi danes, ko vodi k nam nasmejane japonske turiste, je tako. Sploh je nasmeh, ki ji ne zleze z obraza, ena njenih značilnosti, samokritičnost, s katero razlaga, da ne govori dobro (štirih!) jezikov, pa je bolj iz trte zvita. Ali pa samo odraz težnje k popolnosti, ki ji jo je v gene zapisala domovina in zaradi katere je Slovenija postala njen dom. »Tu živite vrednote, ki so mi blizu!«

V Slovenijo je prišla zaradi ljubezni do raftanja, ki je zaradi poškodovanega kolena zamenjalo njeno prvo športno ljubezen, softball (mimogrede, bila je tudi japonska državna prvakinja!). Pri tem je – kako nenavadno – slišala tudi za šestkratne svetovne prvake v raftanju, slovenske Bobre, in nekako sočasno videla na oglasni deski oglas za študentsko izmenjavo s Slovenijo z možnostjo učenja našega jezika. Zmagala je radovednost. »Delala sem noč in dan in vmes hodila na fakulteto, da sem prihranila denar za eno leto življenja v Sloveniji. In ko sem prišla v Slovenijo, je deževalo, poznala nisem nikogar in že naslednji dan so mi ukradli kolo, ki sem si ga kupila!« A je vseeno ostala, se vmes vračala na Japonsko, v Sloveniji pa našla nov dom. In, kajpak, ljubezen.

 
Slovenija, mirna dežela vrednot
Čino je pred devetimi leti, ko je stopila na slovenska tla, najbolj očarala narava, čeprav je neokrnjene narave vajena že od doma, saj je odraščala na deželi. Njeno življenje doma je teklo mirno, stresa, ki ga pripisujemo delovnim in preobremenjenim Japoncem, skorajda ni poznala – no, razen ob redkih obiskih Tokia. »Doma imamo kmetijo in osemdeset krav, toda pred osmimi leti se je oče začel ukvarjati tudi s kmečkim turizmom: zgradil je bungalove, sprva povabil prijatelje, zdaj pa je ljudi več.« Kar Čini ni bilo všeč, saj jo je zmotilo, kadar je prišla s študija ekonomije za kratek čas domov, da bi se malce spočila, naletela pa je na turiste. »Ni več zasebnosti, in tudi zato mi je v Sloveniji všeč. Rada hodim v hribe, tudi ko sem bila v Sloveniji, me je oče prijatelja, pri katerem sem delala, odpeljal na Triglav,« kar naprej prepleta spomine na prejšnji dom in sedanjega. Prijateljev komunikativni in prijazni Čini ni bilo težko dobiti, saj je takoj navezala stike s študenti japonologije, a se je vseeno čudila neznancem, ki so jo na Miklošičevi cesti gledali, kot da je osmo čudo sveta. »Na začetku me je res motilo: Slovenci so bili izredno zaprti, bila sem čudo, imeli so me za Kitajko in še danes je marsikdaj tako, toda zdaj vidijo ljudje tudi naše turiste iz Japonske in je laže.« Nič od naštetega, niti štiri selitve v enem letu, ni prepričalo Čine, da bi se vrnila na Japonsko: po letu dni bivanja v Sloveniji je za kratek čas skočila domov in se vrnila. »Zdelo se mi je škoda izgubiti znanje slovenskega jezika: jezik je zelo težek, v japonščini ne uporabljamo števil in spolov, ne ločimo črk r in l ter v in b … Res pa je tudi, da sem si želela živeti v Sloveniji, ki je tako mirna, ker so tu še druge vrednote in ker je lepa.«

Pogum prinaša uspehe

Čina se je vrnila na Japonsko, da bi diplomirala, medtem pa je seveda tudi razmišljala, kaj si želi: v enem letu se je naučila dovolj slovenščine, da je naš jezik razumela, vedela pa je tudi, da se v rojstno okolje ne želi več vrniti za stalno. »Japonci ves čas delajo, še na dopust ne gredo, ker jim je škoda časa in denarja, pa še ne upajo si. Tako nisem hotela živeti. Jaz rada potujem.« Ravno ko je diplomirala, je na Japonsko prišla naša nogometna reprezentanca, pa je s svojim znanjem slovenščine pomagala pri organizaciji – in se vrnila v Slovenijo. »Zaradi prijateljev.« Po vrnitvi v Slovenijo je našla najprej občasno zaposlitev, nato se je zaposlila v turistični agenciji. »Ampak sodelavka mi je začela nagajati, zato je logično, da se je v meni znova prebudilo domotožje. No, ker sem delala v komerciali, sem hodila na poslovne obiske k poslovnim partnerjem na Japonsko in seveda obiskala tudi starše.« Zgodba o turističnih agencijah je dolga, zapletena in Slovencev ne kaže v najboljši luči; pomembnejše je, da se je Čina opogumila, odprla svoj s. p., obdržala stare in navezala nove stike s svojimi poslovnimi partnerji in se odločila, da Japonce pripelje v Slovenijo. »In na Hrvaško. Zdaj vem o Sloveniji in hrvaških otokih že skoraj več kot o japonskih otokih, ki jih je zares veliko,« se danes smeji in pripomni, da je seveda bolje delati v službi, kjer ni takšne denarne negotovosti, kot jo prinaša »svoboda«. Zdaj že tretje leto svojim rojakom razkazuje lepote njene-naše ožje in nekdanje širše domovine.

V dvoje je lažje. In lepše

Čina je precej odsotna, ker je ena od trenutno najbolj iskanih japonsko govorečih vodičev, ki jih je tod okrog zelo malo. A se ne pritožuje, le zadnje čase razmišlja, da bo morda kmalu prišel čas, ko bo že »prestara« za takšno delo – sploh če bo želela imeti družino. »Devetindvajset let imam, in če bi imela otroka (smeh), tega dela na takšen način ne bi mogla več opravljati, ker bi bila preveč odsotna od doma. Tudi za otroka bi bilo bolje, da bi bila mama doma vsaj zvečer, kajti če sem na poti, me ni doma tudi po deset dni. Če bi delala kaj drugega, bi lahko vsaj spala doma (nasmeh).« Videti je, da se ji želja počasi izpolnjuje, saj so jo ravno zaprosili, da bi japonskim gostom pomagala pri odkrivanju lepot Ljubljane, česar se zelo veseli.
Pri takšnem razmišljanju in njenih besedah je očitno, da se Čini življenje iz brezskrbnega vsakdana spreminja v nekaj bolj pretehtanega in premišljenega. In seveda je tega »kriva« ljubezen, ljubezen, ki se je pred slabim letom rodila med njo in Slovencem. »Zdaj sem srečna in občutek imam, da je ta sreča kar naenkrat padla z neba! Ne vem, zakaj sem tako srečna, a fant me je tako osrečil (smeh). Zadovoljna sem sama s seboj, bolj ambiciozna, bolj smela. Pogovarjava se in to je lepo. V dvoje je res lažje! In lepše!«
Očitno bo Čina ostala v svojem drugem domu, v Sloveniji. In čeprav še vedno dvakrat na leto odpotuje na Japonsko, ji ni do tega, da bi tam ostala. »Spremenila sem se, moje vrednote so se spremenile,« pravi razmišljujoče dekle, ki od šestnajstega leta potuje po svetu. Dobro si je zapomnila modrost svoje japonske prijateljice, ki ji je dejala, da so preizkušnje zato, da se jih zmore. Zaveda pa se tudi, da se želje rodijo zato, da se uresničijo. »Želim si živeti normalno življenje: da bi še igrala softball, kajti letos s puncami, s katerimi se odlično razumem, odhajamo na klubsko evropsko prvenstvo; in, ja, seveda si želim družino, mir, izlete v hribe, pa hišo ali stanovanje (nasmeh). In ko bi imela vse to, bi v Slovenijo pripeljala še svojo mamo, ki živi sama …«

                                                                                            Jana št. 30, 28.7.2009