shutterstock

Ne da se reči, da do upokojitve ni živela zanimivega življenja – veliko časa je preživela v hiši svojih starih staršev v Brooklynu, kjer je bilo vedno polno kosov tkanine in pisanih krpic, njene štiri tete so namreč veliko šivale za dobrodelne namene. In če je bila Iris, takrat se je pisala še Barrel, pridna, je smela nekaj krpic odnesti domov v Queens. In se je potem cele večere zaljubljala v tiste barve, vzorce, teksture.

Ob koncih tedna je s podzemsko železnico raziskovala različne konce New Yorka in še posebej vzljubila Greenwich Village. Tam je pri enajstih ali dvanajstih letih našla trgovinico, ki je bila, se je pozneje spominjala, zanjo kot Aladinova votlina z zakladi. Po dolgih in napornih pogajanjih za ceno si je kupila svoj prvi kos bižuterije, broško za »veličastno vsoto« 65 centov. In potem ni nikoli več nehala kupovati nakita.

In to je bilo to. Tako se rodijo poslušalke nitk.

***

»Brezupno romantična sem, nekaj kupim zato, ker se v tisto zaljubim. Nikoli ne kupim nobene stvari le zato, ker je dragocena. Moj mož je vedno govoril, da sem vzela v roke kos tkanine in poslušala nitke.«

***

Na poti s Carlom. Študirala je umetnostno zgodovino in umetnost, delala pri modni reviji in pri notranji oblikovalki, ki ji je pomagala stilirati stanovanja za prodajo. Leta 1948 se je poročila s Carlom Apfelom in ostala z njim vse do njegove smrti le nekaj dni pred njegovim stoprvim rojstnim dnevom leta 2015. Vmes je bilo pa 68 let čudovitega zakona, polnega smeha in potovanj. Dve leti po poroki sta ustanovila tekstilno podjetje Old World Weavers in dvakrat vsako leto potovala po svetu v iskanju redkih starih tkanin. In vedno, vedno, si je na teh potovanjih kupovala stvari za dušo – pisana nenavadna oblačila, zanimive kose nakita. Vseeno, ali je bilo drago ali poceni, če se je v kakšen kos zaljubila, ga je hotela imeti. In je potem doma te kose kombinirala in jih vedno sestavila v opravo, ki je pritegovala poglede, posebno na zabavah svojih strank iz visoke družbe. In to je bila res visoka družba – med njenimi strankami je bilo kar devet ameriških predsednikov, no, v resnici njihovih žena, ki jim je pomagala opremljati Belo hišo. Samo z Jacqueline Kennedy se nista prav dobro razumeli, Jackie je privlekla nekega francoskega oblikovalca, ki je vse pofrancozil, je rada pravila Iris, »potem smo morali pa vse ven zmetati in začeti od nič«.

Leta 1992 sta se zakonca Apfel, ki sta se odločila, da ne bosta imela otrok – njun življenjski slog tega ni dopuščal, nista pa hotela otrok, ki bi jih vzgajale varuške – upokojila. In se je potem pokazalo, da se je življenje takrat šele prav začelo.

***

»Ne oblačim se za to, da bi zijali vame, oblačim se zase. Če se ne oblačiš kot drugi, ti tudi ni treba razmišljati tako kot drugi.«

***

Redka ptica. Leta 2005 so jo poklicali z Inštituta za oblačila pri Metropolitanskem muzeju umetnosti, da bi radi razstavili njena oblačila in modne dodatke. Razstava Rara Avis – prva, ki je bila posvečena še živeči ženski, ki ni bila modna oblikovalka – je bila rekordno obiskana in je potem gostovala še v več drugih mestih. Do takrat je bila Iris Apfel zmerno znana notranja oblikovalka, čeprav so jo včasih imenovali »kraljica tkanin«. Po razstavi je postala zvezda. Modna ikona. Ali kot je sama rekla, geriatrična starleta. In nič več je ni moglo ustaviti.

Leta 2011 so jo povabili na univerzo v Austinu kot gostujočo profesorico. Imela je devetdeset let.

Leta 2014 je bila zvezda dokumentarca Iris (še vedno ga lahko ulovite na Youtubu), ki je bil nominiran za emmyja.

Leta 2016 je posnela svojo prvo televizijsko reklamo – za francoski avto – in postala fotomodel.

Leta 2018 je izdala avtobiografijo z naslovom Naključna ikona. Nobenega načrta ni imela, nikoli, trdi v knjigi, stvari so se pač zgodile, kot so se zgodile. Pri Mattelu so isto leto izdelali barbiko z njeno podobo. Bila je, nepresenetljivo, najstarejša ženska, po kateri so naredili lutko, ki pa ni bila naprodaj. Tisti dve, ki sta bili označeni kot »styled by Iris Apfel«, sta pa bili.

Lani je izdala pobarvanko – da bi v ljudeh prižgala ustvarjalno iskrico med pandemijo, je razložila.

In pri vsem tem je še našla čas, da je kreirala kolekcije ličil, nogavic, nakita ...

Na svojem Instagramu ima napisan moto, ki elegantno sesuje znano in precej oguljeno reklo »manj je več«, Iris Apfel namreč meni, »več je več & in manj je dolgcajt«.

***

»Pri stilu ne gre za draga oblačila. Lahko imaš na kupe denarja in nobenega stila. Lahko si oblečen v najnovejšo visoko modo, obut v čevlje za deset tisoč dolarjev in poln nakita, pa si videti kot božična smrečica. Ne gre za to, kaj nosiš, temveč, kako nosiš.«

Već v reviji Zarja Jana št. 33, 17.8.2021