Reuters

Tisti, ki so mislili, da bo srbsko vlado končno vodila nežna ženska roka, so se hudo zmotili. Ana Brnabić je v preteklem letu pokazala, da je prav po moško odločna. In prav je tako, saj je Ana tudi simbol sprememb. Po mnenju mnogih je v srbski politiki več kot dobrodošla že zato, ker je predstavnica modernih mladih in izobraženih ljudi, ki bi morali Srbijo potegniti iz okovov tradicije, v katerih, kdo ve zakaj, še vedno vztraja.

Ana Brnabić se je rodila leta 1975 v Beogradu. Diplomirala je iz poslovne administracije na univerzi Northwood v ameriški državi Michigan, magistrirala pa iz marketinga na univerzi Hull v Veliki Britaniji. V Srbijo se je vrnila leta 2001 in delala za različna ameriška svetovalna podjetja, ki so se ukvarjala s projekti razvoja območne samouprave in financirala iz ameriške razvojne pomoči. Tudi v teh podatkih so mnogi našli razlog za to, da so jo razglasili za ameriško vsiljivko. Ko je predsednik Aleksandar Vučić svoji ministrici za državno upravo podelil mandat za sestavo vlade, je v njegovi Srbski napredni stranki nastal razkol. Mnogi so trdili, da je predsednik pokleknil pred Washingtonom in da imenovanje Ane Brnabić ni bila njegova izbira, temveč odločitev, ki mu jo je vsilil Zahod.

Ani Brnabić ni bilo lahko, a se je kljub temu dostojanstveno odločila, da se bo bojevala za svoje imenovanje, pa tudi za drugačno in sodobnejšo Srbijo. Že njenemu imenovanju za ministrico za javno upravo je odločno nasprotovala tudi Srbska pravoslavna cerkev, saj je bila prva lezbijka, ki je postala ministrica. Ana Brnabić ni nikoli skrivala svoje istospolne usmerjenosti.

Podpora družine ji daje moč. Ana med prebivalci Srbije dviguje prah, kjer koli se pojavi. Mnogi so se navadili na njen slog oblačenja in vladanja ter celo hvalijo njene politične poteze, še vedno pa jih je veliko – tudi med njenimi sodelavci, ki so se od nekdaj predstavljali kot sodobni ljudje širokih obzorij in nazorov –, ki se nikakor ne morejo sprijazniti z njeno odkrito lezbično usmerjenostjo. Ana se v intervjujih izogiba vprašanjem o tem, govori pa o diskriminaciji, s katero se, kot je že večkrat poudarila, nenehno srečuje.

»Še preden sem prišla v vlado, so člani moje družine in prijatelji vedeli, kakšna je moja spolna usmerjenost, in so tudi poznali mojo partnerko. Ne vem, kako bi prenesla vse te pritiske, če ne bi imela podpore najbližjih. Moram povedati, da sem upala, da to sčasoma ne bo več glavna tema, bom pa vsekakor zdržala, saj upam, da s svojo odkritostjo prispevam k temu, da istospolna usmerjenost končno ne bo več tabu in se bo končno tudi Srbija naučila sprejemati različnost. Upam, da bo vse to pomagalo drugim ljudem, da se bodo bolje počutili v svoji koži, da bodo končno našli pogum in zaživeli svoje življenje. Seveda pa bi mi bilo ljubše, da bi se več govorilo o moji poklicni biografiji in odgovornosti ter konkretnih političnih potezah, kar je edino pomembno, glede na delo, ki ga opravljam,« je izjavila za beograjsko revijo Ponos.

Gospodična ali gospod? Ana trdi, da jo je, vsaj če sodi po svojih izkušnjah, večina ljudi, celo tistih starejših in tradicionalneje usmerjenih, že sprejela. Ti se nič več ne ukvarjajo z njeno spolno usmerjenostjo. Na različnih poteh in obiskih jo ljudje prijazno sprejemajo in v glavnem ni nikoli slišati neprimernih pripomb ali žalitev. Na žalost doživlja takšne stvari na višjih ravneh, torej prav tam, kjer jih ni pričakovala – od »tako imenovane demokratične in evropske elite«.

»Takšnih žalitev nisem pričakovala. Resnično me je osupnilo, da so me žalili prav politični kolegi – in to tudi še vedno počnejo. Od njih sem deležna najhujših žalitev in neprimernih komentarjev, med katerimi je vsekakor na prvem mestu homopremierka. Nekateri se delajo, da ne vedo, ali naj mi rečejo gospodična ali gospod. Drugi me naslavljajo s fant ali brat. Zanimivo je, da so to ljudje, ki so se vedno razglašali za liberalce, prava resnica pa je očitno povsem drugačna.«

Kljub temu Ani še na pamet ne pade, da bi prikrivala svoj način življenja. »Glede tega nimam nikakršnih dilem, še zlasti ker sem zdaj javna oseba. Hvaležna sem svoji partnerki, ki je privolila v to, da me bo ob tem spremljala, čeprav si ni nikoli želela postati javna oseba.«

Ponosno na Paradi ponosa. Anina partnerka je Milica Đurđić, zdravnica, ki dela v Kliničnem centru Srbije na oddelku za radiologijo in magnetno resonanco. Privlačno dekle je že doživelo neprijetnosti na političnem parketu. Nekaj alfa samcev, ki so prepričani o tem, da se jim ženske ne morejo upreti, so se ji poskušali približati z besedami: »Škoda, da tako lepi ženski niso pri srcu pravi moški.«

Ana in njena partnerka se redno udeležujeta Parade ponosa, ki je vsako leto v Beogradu. Predsednica vlade pravi, da je to zanjo dan, »ko pokažemo, da smo presegli sovraštvo in da ima vsak od nas pravico živeti, tako kot želi in s komer želi, če s tem ne ogroža drugih ljudi«.

»Bilo bi hinavsko, če kot prva ministrica, ki je priznala svojo istospolno usmerjenost, in premierka ne bi podprla Parade ponosa in poslala političnega sporočila, da takšen miroljubni pohod ne sme biti ena od stvari, ki v naši družbi povzroča nesoglasja. Zame je to način, s katerim dejansko prispevam k odpravljanju stereotipov in predsodkov. To je sporočilo, da moramo skupaj graditi družbo, ki bo odprta, ki bo spoštovala različnost, upoštevala različna stališča in negovala dialog. To so vrednote, v katere verjamem.«

Več v Zarji št. 39, 25. 9. 2018.