Vpije, kriči, piše, snema. Še vedno verjame, da ne zaman. Življenje je dal naprodaj za višje cilje. Nekoč sem nekje prebrala, da je to edini pravi smisel življenja. To počno pravi moški, čeprav jih okolica prav zato pogosto razglasi za nore.

Tomo Križnar se je pred tremi tedni vrnil iz Nubskih gora v Sudanu, tam je samo v nekaj tednih po izbruhu vojne 6. junija umrlo več kot šest tisoč ljudi. Najmanj pol milijona (od skupaj dveh milijonov) jih je zbežalo iz domov. Nekaj jih je Tomo našel v votlinah, kamor se skrivajo pred bombnimi napadi ruskih letal antonov in kitajskimi migi. Toda, kot pravi Tomo, žrtve zdaj ne umirajo tiho, ker so jih na pobudo Križnarja in Klemna Miheliča, o kateri smo že pisali, pa tudi s pomočjo vas, ki ste se odrekli za ta namen kakšnemu evru, opremili s kamerami in satelitskim internetom. Zdaj nobeden od odgovornih ne more reči, da ne ve; velike medijske, politične in druge korporacije pa prejemajo grozljive posnetke, kot pravi Tomo, trenutno gotovo najbolj ogrožene skupnosti na planetu Zemlja.
Čudežna formula, kje si? Odzivamo se počasi. Tomo išče odgovore, zakaj? Razmišlja o formuli, kako, v kakšen jeziku posredovati informacijo, da se bomo ljudje zganili in se zavedli, da smo vsi povezani, da če ne bomo ukrepali danes, nas podobna usoda lahko doleti jutri.

Obiskali smo ga na domu v Naklem. Pri njem zdaj počitnikuje desetletna hči Maja, velika ljubiteljica živali. Po hiši se prosto sprehajajo zajčki, zunaj na vrtu je Tomo za otroke, za katere se mu edino zdi še vredno zgubljati energijo, uredil pravi adrenalinski park.
Najprej naju s fotografinjo odpelje v kotiček v kuhinji, kjer preživlja največ časa, pred računalnik ter nama pokaže posnetek mlade mamice in njene na pol prekosane deklice, da bi se vživeli v svet, ki ga vzporedno živi sogovornik. »Ali Žerdin je za Sobotno prilogo ni želel objaviti. Ali si vi upate?« vpraša. Preveri reakciji. Čutim, da ni zadovoljen. Preostanek obiska posvetimo iskanju odgovora na vprašanje, v kakšnem jeziku spregovoriti, da bodo ljudje slišali. Ali je sploh mogoče izkušnjo posameznika, konkretno Tomovo iz Nubskih gora, prenesti med nas. Kdo se zdrzne, kdo pogleda stran?

Ljudje, kot bi jih vzel iz jaslic. Sedimo pred mrgolano in molčimo. Na obisku je tudi Tomov dolgoletni prijatelj s hčerko, Majino prijateljico. Ko Tomo pripoveduje resnične zgodbe, se zavem, da ne dovolim, da me premagajo čustva, v želodcu pa začne tiščati. Išče pot, simbole, ki so nam, znani, blizu, da bi jih razumeli.
»Kaj če bi tebi ubili otroka, a nikomur ne bi bilo mar?«
»Ah, ne morem misliti na to.«

Več v Jani št. 32, 9.8.2011