Mira Delavec, doktorica literarnih ved z Gorenjskega, je na videz krhka mlada dama, vendar ima v sebi silno moč in trdno voljo – sicer ne bi imela pri 33 letih za seboj že tri obsežne knjige, številnih humanitarnih potovanj v Afriko (tudi letos konec aprila je nesla pomoč otrokom v Libijo) in bila na pragu že drugega doktorata. Nedolžnost in sila je naslov njene prve knjige o Josipini Urbančič Turnograjski in prav to – nedolžnost in sila – označuje tudi Miro Delavec, ki ima povsem pravi priimek, saj se človek sprašuje, kako se zmore ukvarjati s toliko stvarmi hkrati.

Na osnovi njene doktorske disertacije je nastala obsežna druga znanstvena monografija o vlogi in delu Josipine Urbančič Turngrajske z naslovom Moč vesti. Govori o naši prvi pesnici, pisateljici in skladateljici, katere pomen je veliko večji, kot ji ga pripisuje slovenska literarna zgodovina. S svojimi deli Mira Delavec opozarja na zamolčano Josipino Turnograjsko in si prizadeva, da bi jo Slovenci bolje spoznali in ji priznali pravo mesto v mozaiku slovenske zgodovine. O njenem pomenu je spregovorila tudi med obiskom predsednika Danila Türka na gradu Turn. O njenem življenju in ljubezni govori tudi v letos izdanem romanu Šepet rdeče zofe. »S tem romanom sem želela dati Josipini velik poklon. Roman, v katerem Josipina sama pripoveduje svojo zgodbo, sem pisala s srcem, iz mene je vse kipelo. Včasih sem komaj tipkala, tako hitro so tekle misli. V njem je tudi velik del moje duše.«

Pisma. »V Rokopisnem oddelku Nuka sem se srečala s čudovito ohranjeno korespondenco več kot 1066 ljubezenskih pisem med njo in Lovrom Tomanom, pozneje znanim slovenskim politikom. Prebirala sem jih precej mesecev, po šest ur ali več na dan.« Pisma, dolga od 15 do 30 strani, sta si pisala vsak dan. Če je zmanjkalo papirja, sta besedilo pisala pravokotno na prvotne vrstice. Pošiljala sta si tudi lipovo cvetje, marjetice in podobno. Za posebna sporočila sta si izmislila svoj jezik, tako je Josipina pogosto zapisala »bilajebo, ajovt«, kar pomeni »bila, sem in bom tvoja«. Pisma in zgodbe je Josipina pisala do poroke z ljubljenim Lovrom. Njena zakonska sreča je trajala le kratek čas. Pol leta po poroki je rodila mrtvega otroka, kmalu za tem je umrla tudi sama; stara še ne 21 let.

Josipina Urbančič je prevzela Miro Delavec tudi kot silna zagovornica slovenskega jezika in narodove biti, kar je bilo v tistem času zelo pogumno dejanje. »Njuna pisma so največja ohranjena korespondenca, kar jo imamo Slovenci, in je poleg vsega napisana še v slovenskem jeziku, kar me je zelo navdušilo, so pa zanimiva tudi zaradi načina, kako sta živela, katere ljudi sta srečevala (Bleiwesa, Trdino), mode v tistem času, kako so Primičeva Julija in preostali meščani zahajali v Preddvor na oddih, saj je bil kraj v tistem času zelo ugledno letovišče.«

Več v Jani št 32, 9.8.2011