Vsake toliko časa se pojavijo alarmantni podatki, da približno petina žensk sploh nikoli ne doživi orgazma, da imajo tovrstne probleme predvsem mlade ženske, zadnje raziskave pa kažejo tudi, da kar deset odstotkov žensk doživi orgazem prvič med nosečnostjo. Po drugi strani pa obstajajo tudi takšne, ki se jim orgazmi prožijo kar sami, neki mladi Nemki celo v dvajsetminutnem razmaku, kar, verjemite, tudi ni kakšna posebna sreča. Pred kratkim je v Ameriki izšla knjiga Gospodarja seksa, ki pripoveduje o slavnem paru Williamu Mastersu in Virginiji Johnson, ki sta svet poučila, kako pomembna je spolnost in kako se je naučiti, da bo zares osrečujoča. Kar mirno lahko rečemo, da sta sprožila seksualno revolucijo, na koncu pa sta se razšla zaradi preprostega razloga: preveč sta seksala in premalo sta se ljubila.

 

O moškem orgazmu ni nobenega dvoma, ker je zelo viden in navadno tudi slišen. Precej bolj zapleten pa je ženski orgazem, ki je od prazgodovine pa do današnjih časov prehajal skozi različne faze zaželenosti. Še danes milijone žensk po svetu obrezujejo ali jim kako drugače preprečujejo, da bi pri spolnosti uživale. Pa ne gre le za to, da so si moški tako zagotovili zvestobo (če ji ni do seksa, me ne bo varala). Za može pohabljenih žensk je spolnost predvsem trdo delo za lastni užitek, torej orgazem. Če bi pri tem morali razmišljati še o zadovoljevanju ženske (ali več žensk), bi bil trud že kar nesimetrično velik. Kako bi takšna sprevržena mentaliteta prenesla spoznanje, da lahko doživijo ženske več orgazmov zapored brez hujšega naprezanja, medtem ko se morajo sami med enim in drugim vrhuncem temeljito rehabilitirati?

S spoznanji o fizikalni (in manj o čustveni) sestavini spolnosti sta svet pretresla Masters in Johnsonova, ki sta bila v svojem času bolj popularna kot Beatlesi, hamburgerji in kontracepcijska tabletka skupaj. Že res, da je v petdesetih letih zaoral orgazmično ledino Alfred Kinsley, ki je svoje paciente anketiral (kar, mimogrede, počnemo še danes), Masters pa je hotel pogledati naravnost v nožnico, kaj se tam dogaja med orgazmom. In je tudi pogledal.

Radovedni Odisej. Masters je bil ginekolog in porodničar, zato ni pravzaprav nič čudnega, da ga je zanimala aktivnost spolnih organov njegovih pacientov tudi zunaj ordinacije. Leta 1955 je dobil v St. Luisu dovoljenje, da je lahko proučeval seksualnost prostitutk v mestnem bordelu. Kjer je s svojo zdravniško haljo in kravato deloval precej moteče, ko je kukal skozi ključavnice in si zapisoval vse, kar mu je uspelo videti, seveda tudi strastne krike žensk. Potem mu je neka njegova študentka zabrusila, da nima pojma o seksu, ženske lahko orgazem vendar hlinijo! Pri priči mu je bilo jasno, da bo za svoje praktične raziskave potreboval primerno partnerico, vendar gospa Masters, mati njegovih otrok, nikakor ni bila naklonjena znanstvenemu seksanju. Zato je dal oglas za tajnico in javila se je Virginija, dvakrat ločena dama brez predsodkov, ki je bila sprva res samo tajnica. Sicer je bila brez primerne raziskovalne izobrazbe, zato pa je imela velik smisel za ljudi in uspelo ji jih je prepričati, da so razgalili svoje najintimnejše plati življenja. Kakšno leto je sicer res skrbela samo za stike z javnostjo in zapisovala znanstvena dognanja, potem pa jo je Masters prepričal, da je sodelovala v bolj praktičnih poskusih – z njim.
 Med prvimi poskusi, ki si jih je Maters tako strastno želel, je bila torej notranjost vagine med orgazmom. V ta namen so mu naredili prozoren plastičen penis s kamero (Masters ga je ljubkovalno imenoval Odisej), ki je posnel krčenje nožničnih mišic med orgazmom. Za povrh je bila raziskovana oseba priključena še na celo vrsto drugih naprav, ki so zaznavale vse mogoče, od srčnega utripa do možganskih valovanj.
 

Velik penis ni garancija. Masters in Johnsonova sta izdala celo vrsto knjig pod skupnim imenom (gospod ob svojem imenu ni pisal svojega doktorskega naziva, da ne bi degradiral sodelavke), ki so se prodajale za med, za povrh sta imela kliniko za zdravljenje (ne)orgazmov, kamor so morali priti pari in ne posamezniki (ne preveč revni seveda), terapija pa ni trajala več kot teden ali dva. Terapevta sta prisegala, da ne gledata skozi ključavnico, kako par upošteva njune nasvete, sta pa neveščim gospodom tu in tam priskrbela izkušeno žensko, ki jih je poučila o vsem potrebnem (na glavo so ji poveznili vrečo z luknjami za oči!), kar seveda ni poželo vsesplošnega odobravanja v javnosti. Hvalila sta se, da sta dokončno ozdravila spolnega hladu vsaj 80 odstotkov parov, ki so bili pripravljeni plačati 10.000 dolarjev za terapijo.

  Seveda sta pri svojem pionirskem delu naredila tudi kakšno neumnost (Masters je trdil, da lahko »ozdravi« homoseksualce, pa da je 90 odstotkov nesposobnosti za doseganje vrhunca psihološkega izvora, kar tudi ni res, predvsem pa se zadeve razlikujejo pri moških in ženskah). Vsekakor pa sta slavna terapevta, ki sta v štiridesetih letih skupnega dela opazovala več kot 1000 prostovoljcev pri »delu«, analizirala kakšnih 15.000 orgazmov in zdravila zaradi težav s spolnostjo več kot 3500 parov, svetu razkrila veliko spoznanj o spolnosti in razbila kar precej mitov. Recimo tega, da je velik penis jamstvo za dober seks in da je plešavost očiten znak strastnosti in plodnosti. Dokazala sta, da so lahko tako moški kot ženske spolno aktivni pozno v starost, da spolnost pri zdravi nosečnosti ni škodljiva, nasprotno, in da masturbacija ni bavbav, zaradi katere lahko oslepiš ali ti odpadejo prsti, ampak je celo zelo koristna. Masters in Johnsonova sta tudi dokazala (o tem se prepiri še zmeraj niso polegli), da ne obstajata dva ženska orgazma – vaginalni in klitoralni –, ampak da je en sam, kakor koli ga že imenujete (dandanes stroka vztraja pri klitoralnem).
Love story ni bilo. Masters in Johnsonova sta nedvomno odstrla veliko tančic s spolnosti, dopovedala ljudem, da ne bo nič z orgazmi, če se bodo sramovali in se vdali v usodo, namesto da bi poiskali pomoč, znanstvenikom pa sta odprla pot do raziskovanja dejavnosti, ki se je dotlej bolj ali manj dogajala le pod odejo, o (ne)uspehih pa so izvedele le bližnje prijateljice. Moški pa se o tem večinoma sploh niso pogovarjali.
  In kako sta končala slavna seksologa? Približno trinajst let je bil seks v opisu Virginijinih del in nalog. »Če bi omenjala ljubezen, bi me gotovo odpustil,« je rekla pozneje in priznala, da je bila z njim predvsem zato, ker je pač morala preživljati svoja otroka. Potem pa se je našel milijonar, ki se je hotel s takrat že slavno Virginio poročiti in Masters se je pri priči ločil in se oženil z njo. Zakon je trajal 21 let (do leta 1993), ne da bi si partnerja kdaj izjavljala kaj v zvezi z ljubeznijo (Masters je imel o tem pojmu nasploh slabo mnenje), v javnosti pa sta veljala za idealen par. Ko sta se ločila, je bil ves svet osupel. Masters se je pri 78 letih poročil z nekdanjo sošolko, ki jo je, očitno prvo žensko v življenju, ljubil, tako je vsaj prisegal. Umrl je leta 2001, Virginia pa zdaj živi v domu za starejše.

 

Tekst: Sonja Grizila

 

Masters in Johnsonova sta porušila večino dotedanjih mitov (da velik penis pomeni dober seks, da je plešavost znak plodnosti in spolne moči, da je masturbacija škodljiva in nevarna), in razkrila, da zdrave nosečnice lahko seksajo, kar je celo priporočljivo, da so lahko ljudje spolno aktivni pozno v starost, da je večino spolnih motenj mogoče ozdraviti in da obstaja en sam ženski orgazem, ne pa klitoralni in vaginalni.