© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 6 min.

Gnade in gnide


Anton Komat
7. 11. 2016, 23.39
Posodobljeno
09. 08. 2017 · 10:02
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Nekoč so podložniki fevdalcev svoje oblastnike spoštljivo nagovarjali z »vaša gnada«, danes v demokraciji jih državljani imenujejo »gnide«.

komat.jpg
Revija Zarja

Toda če je bila spoštljivost tlačanov velikokrat zaigrana, je oznaka za današnjo birokracijo Evropske unije in za našo strankokracijo izraz hudega ogorčenja ljudi. Prav te dni, ko se sprejema CETA, trojanski konj sporazuma TTIP in v ozadju še bolj zlovešče TISE, je ta odpor pri nas dosegel vrelišče. Nobena politična tema do zdaj ni vzbudila tako močnega čustvenega odziva javnosti. Izjave, ki sem jih slišal, prejel ali bral, imajo en sam skupni imenovalec: »To je smrt Evrope! Počivaj v miru, EU!« Za nami je dan mrtvih, dan prej je bila noč čarovnic. Če je dan mrtvih starodavni evropski poganski običaj, pa nam je noč čarovnic vsiljena tako kot zloglasni trgovinski sporazumi. Kulturni hegemoniji vedno sledi okupacija. Evropa izgublja svojo dušo in suverenost.

Znašel sem se v druščini, ki je ognjevito razpravljala o čezatlantskih trgovinskih sporazumih. Večina je bentila: »Nekoč smo se zgražali zaradi tajnega Uradnega lista SFRJ, v demokraciji pa imamo tajne sporazume, ki jih narekujejo korporacije!«, »Hlapci so se poklonili vladarjem!«, »To so kravje kupčije politikov s pol milijarde Evropejcev!«, »To ni niti senca od sence demokracije!«, »Vsi politiki so veleizdajalci ljudstva!«, »Potrebna bo nova francoska revolucija z giljotinami!«, »Demokracija ni za ljudstvo, zanj so vodni topovi in paralizatorji!«, »Banda pokvarjena, sicer pa bodo kmalu volitve!«, »Kakšne volitve, nujen je referendum!«

Da, res je bilo burno. Toda vse izjave, ki so jih ogorčeni izrekli, so drobci celovite resnice, ki jo bom poskušal osvetliti s tremi izjavami politikov. Naj začnem z izjavo komisarke za trgovino Cecilie Malmstrom ob prvih velikih demonstracijah 10. oktobra lani v Berlinu, ki se jih je udeležilo 250.000 protestnikov: »Mojega mandata mi niso podelil evropski državljani.« Oho, javno priznanje iz prve roke, da v Uniji vlada klika, ki je niso izvolili ljudje! Kdo je torej gospo imenoval in na ukaze koga odloča? Sledi izjava kanadske ministrice za trgovino Chrystie Freeland ob zapletu z Valonijo: »Čas je, da EU opravi svoje delo!« Ali ima EU rok, v katerem mora opraviti neko delo? Ali ima nekdo moč, da ukazuje in daje ultimate EU oziroma Valoniji, in kdo je to? Ali je evropska klika že dobila avans za to delo in kolikšen je ta avans? Naj končam s povzetkom izjav slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu, razen častne izjeme Igorja Šoltesa, ki se glasi: »Javnost ni bila dovolj seznanjena s CETO.« Pa saj to ni res, to je izjava na ravni slabo razvitega planktona in ti bedni osebki predstavljajo suvereno Slovenijo v Evropskem parlamentu! Kako naj bo ljudstvo seznanjeno z vsebino, ki so si jo lahko ogledali le izbranci v posebni tihi sobi? Če ne bi Wikileaks vdrl v sistem TISA in 19. junija 2014 objavil delov strogo zaupne dokumentacije, teh sporazumov v medijih pred podpisom najbrž ne bi niti omenjali. Ob vsem tem je izjava slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu, kot da bi najprej skopili ljudi, potem pa bi od njih zahtevali, da se plodijo. Ogabno!

De Gaullov »Non!«

Čas je, da izstopimo iz komentiranja tekočih dogodkov in se pomaknemo v zgodovino.

Tekoča dogajanja so pogosto poplava nepovezanih in iz središč moči usmerjenih informacij, mi pa potrebujemo globlji uvid. Gozd ugledamo le iz razdalje, sicer tavamo med drevesi. Postavimo si vprašanje, kako je sploh nastala Evropska unija in kaj je bilo v ozadju te zamisli.

Razkriti dokumenti vlade ZDA razkrivajo, kako so njene tajne službe vodile in financirale nastajanje evropske skupnosti. Našel in objavil jih je Joshua Paul, raziskovalec Univerze Georgetown iz Washingtona. Že leta 1948 je bil ustanovljen Ameriški odbor za združeno Evropo (American Committee for a United Europe – ACUE), ki ga je vodil general William J. Donovan (poprej šef vojnega urada za strateško delovanje). Njegov namestnik je bil Allen Dulles, poznejši direktor CIE v petdesetih letih. Memorandum 26. julija 1950, ki ga je podpisal Donovan, že vsebuje navodila o delovanju prihodnjega evropskega parlamenta. Odbor je bil večinski financer gibanja za združeno Evropo, saj je npr. leta 1958 prispeval kar 53,5 odstotka vseh sredstev. Glavni donatorki sta bili fundaciji Ford in Rockefeller. Američani so pazili, da je bil njihov denarni delež največji in da so si s tem zagotovili prevladujoč vpliv. Evropski aktivisti gibanja so na posebne račune mesečno dobivali primerno visoke zneske. Med njimi so znana imena, »očetje združene Evrope« Joseph Retinger, Robert Schumann in Paul Henry Spaak, Jean Monnet pa je tako večino življenja preživel v ZDA. Schumannovo deklaracijo (maj 1950), ki jo imamo za temelj Evropske unije, je spisal kar državni sekretar ZDA Dean Acheson! Sledila je grožnja francoskim politikom na tajnem sestanku septembra leta 1950, da jim bodo ukinili pomoč po Marshallovem planu, če ne dosežejo hitro modusa vivendi z Nemčijo. Trumanov motiv je bil jasen: enovit blok zahodnoevropskih držav proti SZ, kajti Jaltski sporazum je bil mrtev in začela se je hladna vojna. Nastajanje EU so budno nadzirali tudi predsedniki Eisenhower, Kennedy, Johnson in Nixon. Ameriško zunanje ministrstvo je v tajnem memorandumu že 11. junija 1965 ukazalo podpredsedniku takrat še Evropske gospodarske skupnosti (EGS) Robertu Marjolinu začetek akcije za skupno valuto.

Nastajanje evropske skupnosti se je torej načrtovalo in vodilo iz Washingtona. Potekalo je brez težav, dokler oblasti v Franciji ni prevzel general Charles de Gaulle. Veliki državnik je v svoji neomajni drži razsvetljenega tradicionalista kot Don Kihot verjel, da so ideali močnejši od politične resničnosti. Očitali so mu, da je staromoden patriot, pompozen nastopač in egocentrik s kompleksom mesije. Znamenit je njegov »Non!« pritiskom ZDA, da se Anglija pridruži EGS. Zanj je bila združena Evropa povezava suverenih narodov, ki temelji na osi prijateljstva med Francijo in Nemčijo. De Gaulle se je zavedal, da vstop Anglije v EGS prinaša vdor nevarne naveze finančne oligarhije v londonskem Cityju in na Wall Streetu. Spomnimo se, da je anglo-ameriška vojska po drugi svetovni vojni ostala v Zahodni Evropi kot okupatorska vojska, tako kot ruska na Vzhodu. Ker je de Gaulle neodvisnost Francije pogojeval z močno nacionalno vojsko, je leta 1966 potegnil Francijo izpod enotne komande pakta NATO in dosegel ukinitev vojaških oporišč ZDA na francoskem ozemlju, vključno z jedrskim orožjem. Zavedal se je, da bi v primeru jedrske vojne med ZDA in SZ Evropa postala žrtvovano ozemlje. Komanda NATA se je iz Pariza preselila v Bruselj, pogumni de Gaulle pa si je nakopal novo zamero poleg nekdanjih kolonialnih oficirjev v Alžiriji. De Gaulle je čudežno preživel kar 31 poskusov atentata. Drugi »heretični« politiki – Aldo Moro, Enrico Mattei in Alfred Herrhausen – niso imeli te sreče. Ko so francoske varnostne službe razkrile tajne centre, ki so ogrožali njegovo življenje, je de Gaulle leta 1969 odstopil in se razočaran umaknil v vasico Colombey. Odrekel se je predsedniški pokojnini in z ženo in tremi otroki živel skromno s pokojnino polkovnika. Leto zatem je umrl. Na pogrebu so bili le kameradi iz odpora. Slovo so Francozi spontano počastili z zvonjenjem vseh zvonov v državi. Pokopan je v grobu, ki se ne razlikuje od grobov sovaščanov. Na plošči piše Charles de Gaulle (1890–1970).

Barossova odprta vrata

General Charles de Gaulle je bil zadnji veliki Evropejec, zadnji državnik velikega formata. Danes si med politiki lahko ogledujemo le še bedne prikazni, pokvarjence in lažnivce, gnide jim pravijo ljudje. Razkroj združene Evrope se je začel, ko je predsednik Evropske komisije leta 2004 postal Jose Manuel Barroso. Njegova prva poteza je bila odstranitev odlične evropske komisarke za okolje Margot Wallstrom. Z njo so padla načela kemijske in biotske varnosti, omajan je bil previdnostni princip in še marsikaj. Vrata korporacijam in navezi City of London-Wall Street so bila na stežaj odprta za finančno krizo, davčna nebesa, uničevanje socialne države, za brezposelnost, emigrante, terorizem in vojne. Pot v zaton evropske zamisli se zdaj tlakuje s sporazumi CETA, TTIP in TISA. Mimogrede, Barroso je za nagrado dobil položaj direktorja za mednarodno poslovanje pri zloglasni banki Goldmann Sachs. Kakšna ganljiva pozornost do gnide, gnadam pa so namenjene krogle atentatorjev, plačanih morilcev.

Revija Zarja št. 45, 8. 11. 2016


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.