Angleški ekonomist in ugledni profesor je mednarodno priznana avtoriteta študij o prekariatu in socialni državi, častni sopredsednik Svetovne organizacije za univerzalni temeljni dohodek, za sabo pa ima tudi 30 let dela pri Mednarodni organizaciji dela (ILO). Njegovo knjigo The Precariat — the new dangerous class so doslej prevedli v štirinajst jezikov, njegova strastna predavanja pa so uspeli slišati že v 300 krajih po svetu. Slovenijo je obiskal že četrtič, tokrat je bil ključni govorec na 5. evropski konferenci raziskovanja v socialnem delu.

V svoji novi knjigi je osnoval listino prekariata in v njej navedel ključne zahteve, ki bi jih morali prekarni delavci nasloviti na politične odločevalce. Zdajšnje razmere v družbi so po njegovem mnenju sramotne, spremembe pa so možne le s pospešenim političnim delovanjem – nas, ki smo spodaj.

Standinga, ki je bil že od nekdaj upornik, žene občutek vznemirjenja pa tudi jeze, bori se v imenu otrok, vnukov, prijateljev in znancev, ki doživljajo sedanje nepravične razmere v družbi.

Vaše delo The Precariat — the new dangerous class je bilo izdano že  leta 2011.  Kaj se je glede prekarnih delavcev spremenilo odtlej? Po mojem mnenju je vse samo še slabše.

Spremenil se je obseg prekariata, saj se v vseh državah povečuje. Tako v Evropi kot drugod po svetu – nedavno sem bil na Japonskem, v Avstraliji, Braziliji, ZDA, pred tednom dni tudi v Kanadi. Prekariat je fenomen, ki se razrašča povsod po svetu. Pomembno pa je, da se tega zavedamo, in zavedanje o tem je danes veliko večje, kot je bilo  leta 2011. Vsak dan prejmem kopico elektronskih sporočil, vabil na intervjuje, obvestil o novem prevodu moje knjige. Poleg tega se vedno več ljudi prepoznava kot del prekariata – veliko ljudi se je počutilo negotove, izkoriščane, brez poklicne identitete, izgubljajoč pravice, brez nadzora nad svojim življenjem … – zdaj lahko to vse skupaj poimenujejo.

Nisem prepričan, da postaja huje. Namreč, čutijo se že začetki političnega gibanja – v Španiji s stranko Podemos, ki je pravzaprav prekarno gibanje, tudi grško Sirizo vidim delno kot tako.

Tudi prejšnje generacije so za velike družbene spremembe potrebovale kar nekaj desetletij. Sedaj se pravzaprav razmere spreminjajo precej hitreje. Po svetu se je v zadnjih petih letih zgodilo več množičnih protestov, kot smo jim bili priča v kateremkoli petletnem obdobju v zgodovini. In mnogi med njimi so lahko interpretirani kot eksplozije negotovosti, neenakosti in ignorance prekarnih delavcev. Smo v zanimivi fazi in začenjam postajati optimističen.

Pravzaprav smo že utrujeni zaradi nenehnega razpravljanja o prekariatu, večnega opozarjanja na nepravične družbene razmere, v resnici pa se ne zgodi nič konkretnega. Kot bi butali z glavo ob zid – počutimo se popolnoma nemočne.

Nismo brez moči. In res se moramo premakniti stran od te miselnosti. Imate prav, da veliko govorimo o tem, in morda je res dolgočasno, celo frustrirajoče. Obenem pa se nekateri ljudje ponekod že premikajo od frustracije do aktivacije političnih gibanj, aktivisti se prebujajo.

Vašim bralcem bi rad povedal, da vsi nosimo del odgovornosti, zato dajmo, dajmo nekaj od sebe, presezimo govorjenje, ustvarimo družbeno gibanje, da premagamo nastalo situacijo. Če ne bomo storili tega, ne bo dobro za naše otroke.

---

Več preberite v tiskani Jani (št. 18, izid: 5.5.2015).

---