© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Čas branja 2 min.

Dediščina naših prednikov


Jana
22. 12. 2010, 10.54
Posodobljeno
09. 08. 2017 · 09:58
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Dediščina prednikov, besede, dejanja in vzgibi, so zaznamovali in utrdili tudi Štefko Kučan, Nežo Maurer in Manco Košir ter jih naučila spoštovati vrednote ljubezni, delavnosti in širine duha in srca!

Dediščina naših prednikov
Česar nas naučijo starši (in njih njihovi), se zapiše v nas za večne čase – tako dobro kot slabo. Besede in dejanja z zavestno odločitvijo preraščajo v vrednote, ki postajajo z zrelimi leti vse bolj utrjene in pomembne, in samo od nas je odvisno, kaj bomo naredili z njimi ter kako jih bomo živeli. Dediščina prednikov je zaznamovala in utrdila tudi Štefko Kučan, Manco Košir in Nežo Maurer ter jih naučila spoštovati vrednote ljubezni, delavnosti in širine duha in srca!

Manca Košir, publicistka: Biti pošten, odprtega srca in duha!

Moja starša pa dedek po mamini strani (očetovi starši so zgodaj umrli) so me oblikovali v skoraj vsem, kar sem. Hvaležna sem jim vsak dan, sleherno noč se zahvaljujem za milost, da sta me mama in oče v ljubezni spočela, da me je mama donosila in rodila, da sta bila varen dom in da sta tak dom nudila obema mojima hčerkama. Dedek, nekoč ravnatelj celjske gimnazije, profesor latinščine in grščine, je bil miren, moder sivolas mož z ogromno knjigami v hiši, ljubitelj narave ter skrbnik lepega vrta. Predvsem pa pokončne človeške drže, ta me je navdihovala in me še. Moj ljubi oče mi je približal svet likovne umetnosti (skupaj sva vrsto let prebirala in občudovala  francosko serijo največjih slikarjev na svetu), svet glasbe (se mi zdi, da smo imeli najmanj tri abonmaje v Slovenski filharmoniji), vedno mi je ob pravem času dal v branje pravo knjigo iz svoje bogate knjižnice, zaupal je vame in to zaupanje je bilo tako močna zaveza, da ga nikoli nisem prekršila. Mama je skrbela za dom s predanostjo in skrbnostjo, kakršne danes v norem kapitalističnem tempu skorajda ni več. Vsak dan se je kadilo z našega štedilnika, kurjenega na drva, vsak dan in se še vedno! To je zame pravi dom – tam, kjer se kadi iz kuhinjskih loncev vse dni. Bila je profesorica matematike in fizike in enkrat sem šla na šentviško gimnazijo kukat skozi ključavnico v razred, kjer je učila. Ostrmela sem. Pokončna inteligentna ženska je učila tako, da sem vedela: Tudi jaz bom profesorica matematike, ko odrastem! Še danes se je dijaki s hvaležnostjo spominjajo … Zdaj  je stara 96 let, zdrava, še vedno je iskrivega duha, politično situacijo včasih razume bolje od mene (smeh).


V gimnazijskih letih, ko se je formirala moja vest in sem se etično gradila, sem nekega dne vprašala tako očeta kot mamo, vsakega v drugem prostoru, kaj je po njunem mnenju v življenju najpomembnejše. Kaj je najbolj bistveno. Oba sta odgovorila enako: Biti pošten. Zapečatila sta me s to vrednoto za vekomaj. Biti pošten! Biti resnicoljuben in pravičen! Biti dober človek – v to sem rasla in še rasem, prav v to. Hvala vam, ljubi oče, mama in dedek zlat!

 

Več v Jani št. 51

 

Tekst: Miša Čermak, foto: Jaka Koren


© 2025 SVET24, informativne vsebine d.o.o.

Vse pravice pridržane.