Revija Jana

V glavnem je vse eno samo bluzenje in izmikanje, patetično oklepanje mladosti, ki v resnici ni bila ne prijetna in ne posebno bleščeča. Eden bi cele dneve samo tekel, drugi še kar preganja kikle in sanja o svoji princesi, tretji išče boga po hostah, četrti v kozarcih piva, peti se gre makrobiotiko in psihoterapijo, šesti bo zdaj zdaj postal zvezda rokenrola. Ampak čuden sem pa jaz, ki se v skladu z vsemi zakoni narave spreminjam v vampastega fotra in bi se končno rad menil še o čem drugem kakor o bejbah, politiki, fuzbalu in povezavah med kvantno fiziko in zavestjo. 

In me popade sveta jeza, ko gledam in poslušam to praznino, ker mi že ušesa krvavijo in ker mi postane slabo; preprosto ne prenesem več pretvarjanja, na neki točki je dovolj, rad imam konkretne ljudi, na katere se lahko zanesem in ki so mi zgled. Nimam pa več milosti do egoističnih starih otročajev, težkih znalcev, po lastnem prepričanju predobrih za ta svet in njegove profane odgovornosti, za položnice in plenice, za službo in sesanje stanovanja, resno zvezo in odgovorno starševstvo. Ker oni so pač posebni, tako so jim rekle njihove mamice, in mamica je vendarle kakor sonce, srček njen je zlat, ali kako že pravi pesem. Bilo bi okej, če bi bilo desetletja nazaj: pri osemnajstih je bilo še upravičeno, pri tridesetih je bilo zabavno, sedaj pri štiridesetih pa je predvsem utrujajoče. Včasih se je temu reklo srednja, skoraj že zrela leta, zdaj pa se mi zdi, da se blokovski otročaji, ki se drajsajo s skiroji in sabljajo s koli, obnašajo bolj zrelo. Ker dete vsaj prostodušno prizna, da je dete, in se ne jemlje preveč resno. 

Več v reviji Zarja/Jana št. 28, 9. 7. 2019.