Si upate priznati (predvsem sebi), koliko »čudežnih« diet ste že preizkusili, pa ni bilo čudežnih rezultatov? In sešteti, koliko denarja so vam že potegnili iz denarnice prodajalci »čudežnih« živil in prehranskih dodatkov, ki ste jim nasedli? Iz čim bolj eksotične dežele so jih pripeljali in čim dražje so jih prodajali, tem učinkovitejši so se vam zdeli. In kolikokrat ste gladko preslišali sicer redke zdravorazumske domače glave, ki si drznejo pripomniti, da imajo na primer domače gozdne borovnice v sebi nekajkrat več zdravilnih snovi kot jagode izpod Himalaje ali alge iz Tihega oceana ali da je domače nerafinirano bio bučno olje enako ali bolj zdravilno kot tisto iz Sibirije?

Z novimi uvoženimi zdravilnimi prehranskimi čudeži dobivamo tudi obilo literature z »znanstvenimi« dokazi o zdravilnih učinkih in zato zgrešimo kakšno tehtno, vendar manj senzacionalistično literaturo o prehrani, kakršna je nedavno prevedena Prehrana 21. stoletja za ženske, hrvaške zdravnice in znane prehranske strokovnjakinje dr. Lejle Kažinić Kreho. A k sreči kaže, da so knjigo ženske z veseljem sprejele, saj so v njej poleg načel zdravega prehranjevanja za vsako življenjsko obdobje in za najpogostejše zdravstvene težave preprosti recepti, pripravljeni z mislijo na sodobne ženske, ki nimajo dovolj časa ali spretnosti in veselja za kuhanje.

Knjiga je postala uspešnica tudi pri nas (zato že pripravljajo prevod avtoričine prav tako uspešne knjige Prehrana 21. stoletja za moške). Morda zato, ker je ravno prav tuja, da ji bolj verjamemo kot domačim strokovnjakom, in ravno prav domača, da njene ugotovitve lahko prenesemo v naše okolje. V nasprotju s tistimi, ki hočejo svoje teorije samo čim bolje prodati, ne obljublja ne čudežnih ozdravitev ne čudežnih živil, temveč prinaša predvsem preproste resnice, ki jih radi pozabljamo, ker se nam zdijo preveč preproste, veliki prehranski proizvajalci in farmacevtska industrija pa jih raje zamolčijo, ker jim ne prinašajo dobička.
 

Kaj je zdrava prehrana?  Različni prehranski »strokovnjaki« nam priporočajo zdaj eno, zdaj drugo »čudežno« živilo ali prehranski dodatek, različne modne diete, zato smo od vsega že čisto zmedeni. Kako naj se znajdemo v tej ponudbi, za katero velikokrat stojijo močni industrijski lobiji ali pa posamezniki, ki jih vodi samo pohlep po hitrem zaslužku? In kaj sploh pomeni jesti zdravo? »To ne pomeni, da jemo neko posebno vrsto hrane, temveč da znamo hrano pravilno izbrati; takšno, s katero lahko preprečimo posamezne bolezni in izboljšamo naše celovito zdravje,« razlaga dr. Kažinić Krehova.

Glavna sporočila knjige Prehrana 21. stoletja za ženske so, da je hrana tudi zdravilo, vendar to ni kakšna posebna eksotična hrana, temveč kar tista, ki jo uživamo vsak dan, in tudi tista, ki smo jo nehali jesti, ker menimo, da je zastarela. Avtorica se vrača k tem pozabljenim živilom in jih kombinira z novimi, globalnimi, modernimi živili in prehranskimi dodatki. Naučiti se moramo le, kako ta živila pravilno, sebi primerno, pripraviti in kombinirati. In pri tem nam želi s to knjigo pomagati.
Hkrati želi ovreči prepričanje, da obstaja univerzalna dieta ali prehranski načrt, ki bi veljal za vse, kajti ljudje živimo v različnih družbenih in podnebnih okoljih z različno tradicijo, imamo različen življenjski slog, nagnjeni smo k različnim zdravstvenih težavam. In ne samo to, tudi vsak posameznik ima v vsakem življenjskem obdobju drugačne prehranske potrebe.
Tako mora ženska v dvajsetih letih zaradi menstruacije vsak dan zaužiti dovolj železa. Poleg tega se v tem obdobju telo pripravlja na nosečnost, zato je pomembno, da zaužije dovolj hrane, bogate z vitaminom B. Nasprotno morajo ženske v petdesetih letih uživati omejeno količino železa in dovolj fitoestrogenov, ki lajšajo simptome menopavze. V starosti moramo pri prehrani čedalje bolj upoštevati tudi bolezni, s katerimi se soočamo. V starejših letih so ženske bolj nagnjene k depresiji, spremembam razpoloženja, pomanjkanju spanca, motnjam koncentracije, zato morajo uživati hrano, ki dviguje razpoloženje.
 

Osnovna načela zdrave prehrane. Kljub vsem tem razlikam pa lahko postavimo nekaj temeljev zdrave prehrane, ki veljajo za vse in vedno. Glavni, ki jih lahko povzamemo iz knjige, so: jejmo hrano iz svojega čim bližjega okolja in, če se le da, pridelano ekološko. Uživajmo čim bolj naravna, nepredelana živila, izogibajmo se industrijsko (pol)pripravljenim jedem, ki vsebujejo kemične dodatke. Jejmo uravnoteženo prehrano iz vseh prehranskih skupin, v zmernih količinah. Razmerja med posameznimi hranili ter prehranske dodatke prilagajajmo svojemu življenjskemu slogu, starosti in morebitnim boleznim.

Prehranski dodatki so potrebni zato, ker sta današnja hrana in življenjski slog drugačna kot nekdaj, je prepričana dr. Kažinić Krehova. »Tehnologija hrane se igra z nami: kokoši, ki so jih vzgojili v 70. letih prejšnjega stoletja, so imele povprečno 9 odstotkov maščobe, današnje je imajo 23 odstotkov! Hkrati pa se od žensk zahteva, da nosimo konfekcijsko številko 0,« razkriva današnje prehranske paradokse. »Poleg tega smo bolj izpostavljeni drugim škodljivim vplivom na zdravje: vedno več kemikalij (skozi kožo samo s kozmetičnimi izdelki menda vnesemo več kot tri kilograme raznih kemičnih snovi, koliko jih šele zaužijemo s hrano, in mnoge od teh so potencialni povzročitelji različnih obolenj), stalno hitenje, stres, nimamo časa, da bi si sami pripravili obroke in jih v miru pojedli. Vse več jemo industrijsko pripravljeno hrano.«
»Resda smo vse bolj ozaveščeni, kaj je zdravo, in imamo o tem na voljo ogromno informacij, vendar je velika razlika med tistimi, ki se zanimajo za hrano in zbirajo informacije, in onimi, ki se ne,« ugotavlja strokovnjakinja ter se sprašuje še o enem paradoksu: »Zakaj je ekološko pridelana hrana na posebnih policah? Ali to pomeni, da je to hrana samo za izbrance? Ali morda samo za bolne?«

Ni čudežnih diet. Enako kot za prehrano nasploh velja tudi za diete. »Razočarala bom vse tiste, ki mislijo, da lahko čez noč izgubijo naložene kilograme. Mnogi, ki se odločijo za shujševalni program, ga izvajajo le določeno obdobje, dokler niso zadovoljni z rezultati, potem pa se vrnejo k starim prehranskim navadam. Zato niso presenetljivi statistični izsledki, da se 19 od 20 oseb po shujševalnih programih vrne na staro težo.«

Hkrati se moramo zavedati, da do danes še niso izumili univerzalne diete, ki bi vsem omogočila popolno postavo. Prehranske navade se razlikujejo od osebe do osebe, od države do države, treba je upoštevati dostopnost hrane in socialne razlike. Prav tako ne moremo govoriti o idealnem telesu. »Idealno telo ni tisto, ki se propagira v oglasih, ker suho še ne pomeni zdravo. Idealnih tež je toliko, kolikor je ljudi, idealna teža posamezne osebe pa je tista, ki zmanjšuje tveganje za degenerativne bolezni, ki so pogosto povezane z odvečnimi kilogrami in procesi staranja.«
V knjigi Prehrana 21. stoletja za ženske lahko preberemo analize nekaterih najbolj priljubljenih diet in nad ugotovitvami se lahko zamislimo: prav vsaki dieti primanjkuje kakšna ali celo več življenjsko pomembnih snovi ali pa je v kakšnem drugem smislu nevarna za zdravje.

Recept za vitkost. Tudi z odgovorom, kateri je najučinkovitejši recept za vitkost in zdravje, bo avtorica knjige najbrž številne razočarala, ker je spet preveč preprost: »Moja idealna kombinacija je telovadba in hrana z nižjim glikemičnim indeksom (GI).« V knjigi razlaga nova spoznanja o maščobni celici, ki je pravzaprav zelo pametna, zato jo je tako težko premagati zgolj z dieto.
Tistim, ki se fizičnim naporom raje izogibajo, ne bo najbolj všeč trditev, da ne bo dovolj samo lahen sprehod niti samo tek, kajti z njim vzdržujemo samo kondicijo, ne pa tudi koordinacije, moči, vzdržljivostne moči in gibljivosti. Zato velja za najučinkovitejšo kombinacija aerobnih vaj, dvigovanja uteži in raztezanja. Telovadba je s starostjo čedalje pomembnejša, saj z njo ohranjamo zdravo srce in prekrvitev, vzdržujemo gibljivost, ohranjamo kostno in mišično maso, preprečujemo stres ter izboljšujemo razpoloženje. Ob teh že znanih dejstvih bo morda komu za motivacijo tudi to, da telesno aktivna ženska lahko poje več, pa bo vitkejša, ker za vzdrževanje mišične mase potrebujemo več kalorij.

Prikrivanje resnice? Vas je prepričala tako imenovana kitajska študija, najnovejša uspešnica med prehranskimi raziskavami, ki je postregla s podatki, da so bili ljudje, ki so v prehrano vključevali največ rastlinskih živil, najbolj zdravi in običajno niso obolevali za kroničnimi boleznimi?
Morda res, pa vendar se moramo po zdravi pameti vprašati, ali veljajo enake ugotovitve za dve povsem različni okolji z zelo različno prehranjevalno tradicijo. In predvsem: zakaj se vse prehranske raziskave tako zelo osredotočajo na vrsto hrane, ne pa na njeno kakovost? So res vzrok za sodobne bolezni maščobe same po sebi ali pa so te obtožene samo zato, da bi prikrili poguben učinek transmaščob v industrijsko predelani hrani? Je res škodljivo meso samo po sebi ali morda le tisto iz intenzivne industrijske reje, ki je polno pesticidov, hormonov in antibiotikov? So res zdrave ali nezdrave posamezne vrste živil, ne pa to, kako so bile pridelane in predelane? Mar niso vse prehranske raziskave samo poskus, da bi prikrili to neprijetno resnico, zato ker ta ni v interesu nekaterih močnih igralcev na prehranskem trgu?
O tem sicer knjiga dr. Lejle Kažinić Kreho ne govori naravnost, a med vrsticami lahko beremo, da misli podobno. Nikjer ne najdemo, da bi kakšno vrsto hrane priporočala ali odsvetovala, nasprotno, priporoča čim pestrejšo in kakovostnejšo hrano ter ves čas poudarja, da smo ljudje različni in zato ne more veljati univerzalen prehranjevalni model za vse. Že življenje v nekem podnebnem pasu in v družbi z neko prehranjevalno tradicijo pomembno opredeljuje našo prehrano: »Eskimi na primer pojedo mnogo rib, bogatih z esencialnimi maščobnimi kislinami, in mnogo mesa; tolikšne količine bi zelo obremenile prebavni sistem Sredozemcev. Eskimi, čeprav debelušni, skoraj ne poznajo bolezni srca in ožilja, zelo verjetno zato, ker jedo ribe, ki vsebujejo zdrave esencialne maščobne kisline. Prav tako je dokazano, da je pri njih zgoščevanje krvi veliko počasnejše kot pri zahodnjakih, katerih prehrana je zelo drugačna, kar vpliva tudi na pogostnost bolezni srca in ožilja. Vse to potrjuje, da je prehrana, ki je zdrava za eno območje, pogosto nezdrava za drugo!«
Namen knjig, kakršna je Prehrana 21. stoletja za ženske, ni samo, da bi znali izbirati bolj zdravo hrano zase, ampak tudi, da bi bolj kritično presojali vse, o čemer nas prepričujejo strokovnjaki (tudi to, kar je zapisano v predstavljeni knjigi!), in da bi manj nasedali propagandi.