Zarja Jana

Kako je biti v teh kriznih časih žena Janeza Janše? Verjetno ne prav lahko.

Če bi razmišljala tako, ne bi nikoli bila z njim. Ko sva se spoznala pred skoraj osmimi leti, je bila politika zame španska vas. Tako sem si lahko o njem in o ljudeh, ki sem jih ob njem spoznala, ustvarila neobremenjeno, iskreno podobo. Preživela sva dobre in slabe dni, nikoli pa nisem dvomila o njem ali o naju. Minilo je že dobro leto, odkar so me vprašali, kako se bo življenje z nastopom novega mandata predsednika vlade za nas spremenilo. Toliko izkušenj imam, da sem vedela, da bo zelo dinamično in da aktivna vključenost v vrh politike lahko prinese osebne diskreditacije vse družine. Nisem se zmotila.

Zagotovo si želite več zasebnosti.

Ja, vsak dan. Sploh če je dan v službi še posebno naporen. Kadar sem prosta, najraje uživam v ozkem krogu domačih in prijateljev. Včasih nisem razumela ljudi, ki imajo radi samoto, neobljudene poti. Danes v tem, da lahko v tišini premlevam svoje misli, zelo uživam. 

Kako se do vas obnašajo ljudje, ki jih srečujete pri svojem delu, vaši bolniki, sodelavci, pa sosedje, znanci? So kdaj v zadregi, vam kaj pokritizirajo moža, ga pohvalijo? 

Ljudje, ki pridejo v ambulanto, prihajajo po pomoč. Potrebujejo in pričakujejo izključno mojo strokovnost, nasvet, pa tudi kakšno spodbudo v njihovih težavah. Mislim, da jih ne zanima nič drugega. Tudi mene ne zanima, kako se pišejo. Na splošno se pogovorom o politiki izogibam, ker menim, da ljudi veliko bolj in povsem po nepotrebnem deli. Seveda sem se tudi kritike že navadila. Vsak, ki dela, je je deležen. Moji prijatelji so z mano povsem odkriti in pri njih dobivam podporo, tudi če se o vsem ne strinjamo.

Kaj pa prodajalke v trgovini, neznanci, s katerimi se srečujete?

Večinoma me ne spoznajo ali pa so prijazni. Prav res se mi še ni zgodilo, da bi bil kakšen neznanec z mano neprijazen. Vedno sem bila do ljudi spoštljiva in to se mi nekako vrača. Sicer sem kot oseba zelo komunikativna in tudi z neznanci hitro navežem stik. Kot študentka sem bivala v študentskem domu na Ilirski, pred blokom pa so se radi zbirali brezdomci. Včasih so bile naše debate zelo zanimive.

Od vašega prvega intervjuja za medije, ki je bil tudi za Jano, je minilo že sedem let. Takrat ste dejali, da je bilo medijsko zanimanje za vas veliko presenečenje. Ste se sedaj na to že navadili ali vas še vedno obremenjuje? 

Mediji imate posebno moč. Ustvarjate prostor, v katerem se ljudje lahko z vašo pomočjo ozavestimo, povežemo, najdemo vir upanja, vere in pristne radovednosti ter se aktiviramo, lahko pa ustvarjate prostor zlorabe, nezaupanja, sovraštva in prezira, ki ljudi zapre med štiri stene in v njih krepi medsebojno nezaupanje ter zlovoljnost. Iz nepomembnih stvari lahko ustvarjate velike zgodbe in nasprotno. Običajen človek se vas mora navaditi in se sčasoma naučiti presojati, katero od teh dveh poti ste izbrali. 

Vendar pa so v zadnjem obdobju izbruhnile govorice, na katere se nihče ne bi mogel navaditi. Gre namreč za vaše in moževo duševno zdravje ter za zdravje vajinega otroka, ki ne držijo, kot pravite. 

Res je, zadnje leto so govorice presegle vse meje dobrega okusa. Bolj ko so žaljive in neresnične, bolj trdijo, da se opirajo na zanesljiv vir. Težko se je navaditi na laži in medijske zlorabe, sploh če se poslužujejo tem, ki so že po naravi delikatne. Tabloidna revija si je dovolila zapisati več grdih laži o meni in Janezu. Nobeden od naju nikoli ni imel psihičnih težav. Hvala Bogu, saj v življenju lahko vsakega doleti bolezen. Sama kot zdravnica nimam absolutno nobenih predsodkov do duševnih bolezni in bi lahko o tem mirno govorila. Boli pa me, da v resnici teh novinarjev sploh ne zanima, kako kdo živi, ampak se zdi, kot da nas uporabljajo zgolj za obešalnik, na katerega obešajo svoje senzacionalistične in brezsramne domislice, s katerimi upajo, da bodo pridobili kakšnega bralca več. Hkrati pa je omenjena revija s tem pokazala tudi posmehljiv in prezirljiv odnos do vseh ljudi, ki se vsakodnevno soočajo z duševnimi boleznimi in stiskami. Tudi za rumeni tisk je taka drža vsekakor neprimerna in globoko neetična. Ko sva po odvetniku zahtevala objavo dejstva oziroma pojasnila, da so trditve neresnične, pa so se samo še malo bolj ponorčevali. Janezu so se opravičili le, ker so to pač zapisali, in ne, ker ni res, meni pa nič. Vsekakor bi lahko pred objavo to tudi preverili. Pa me nihče ni poklical. 

Zakaj niste bolj reagirali na vsako od teh novic?

Zgodba o meni, naši družini, otroku, zakonu se je samo napletala naprej in dodajale so se nove izmišljotine. Prav strašljivo. Eden konkretnih primerov tega brezsramnega početja je, ko me je domov klicala novinarka komercialne televizijske hiše  in povedala, da ji gospa Vera K. zatrjuje, da razpolaga z mojimi izvidi. Takrat me je res spreletelo in sem mislila, da me bo kar kap od presenečenja. Bil je lep septembrski večer, petek po službi, s Črtomirjem sva se veselo igrala, ko mi naenkrat nekdo zatrjuje, da sem v bolnišnici. In seveda ne katerikoli in ne službeno. 

Šlo je za to, da naj bi delali samomor, in sicer že drugič …

Ja, res je. No, ta novinarka je bila korektna, stvari je preverila, kar cenim. Vprašala sem se, kako je mogoče, da se nekdo upa tako igrati tudi z zdravniško stroko. Skratka zgodba v stilu Velikega briljantnega valčka. Menim, da pri širjenju teh zgodb sploh ne gre več za nedolžno podtikanje oziroma tračarjenje, ampak za pravo »tovarno laži«. Pravzaprav zadnje leto nisem slišala nič, kar bi bilo res.

Ste kdaj razmišljali tudi o tem, da s sinom prestrezate najnižje udarce, namenjene vašemu možu? 

Začutila sem, da v vseh teh zgodbah sploh ne gre več zame, za našo družino, za sina, ampak za globoko potrebo ljudi, ki te zgodbe ustvarjajo in širijo, da izbruhajo svoje sovraštvo, ker z njim očitno ne morejo več živeti. Pri tem jim ni več mar ne za osebo, ne za politično »barvo« in tudi ne za resnico.

Kakšna pa je vaša resnica o vašem razkošnem življenju?

Take pritiske in zavist lahko prenašava izključno zaradi medsebojnega zaupanja in poštenosti ter transparentnosti najinega življenja. Ljudje, ki opravljamo poklic, ki zahteva celega človeka, veliko osebnega odrekanja in zelo trdo delo za povprečno plačilo, ne živimo za denar. Želim si, da bi lahko vsako leto plezala na Kalimnosu in da ne bi bil lanski dopust edini v zadnjih štirih letih. Žal je bil zaradi Črtomirjeve bolezni vse prej kot to. Znano je, da rada plezava, in Kalimnos je raj za plezalce, vendar svetlobna leta stran od razkošja. Bil je moje darilo Janezu. Tako kot številni Slovenci sva bila tudi midva prisiljena vzeti kredit za nakup hiše, ki je sicer stara več deset let in za katero marsikdo reče, da stoji na koncu sveta. Nama je to všeč. Ponosna sem tudi na to, da kot par lahko oba prispevava za skupno gospodinjstvo. Pravzaprav ni stvari, ki je v hiši ali okoli ne bi znala postoriti sama in jo tudi z veseljem postorim. Za naju je razkošno življenje izključno življenje v medsebojnem zaupanju in ljubezni, kar je daleč od blišča in bahavosti. Mnogi prijatelji se čudijo, kako zmoreva tak tempo, od kod Janezu toliko energije in predanosti Sloveniji, da dela cele dneve in noči, ob vsem pa nosi izjemno veliko odgovornost. Tudi njim sva hvaležna za njihovo prijateljstvo in za to, da to življenje delimo.

Kako bi komentirali govorice, da ima vaš Črt Downov sindrom? Vam je bilo po tem, ko so se tako množično pojavljale, kaj žal, da ga niste prej pokazali medijem? 

Kadar gre za otroka, smo mamice še posebej občutljive in tudi zaščitniške in ne dovolimo, da bi naši otroci postali tarča javnosti. Vsak otrok ima pravico do zasebnosti in mirnega razvoja, ne glede na to, čigav je. Govoricam o sebi se lahko še nekako smeješ, otrok pa je nekaj svetega, nedolžnega in čistega, česar se nihče ne sme dotikati. Zato me je zelo pretreslo in tudi bolelo, ko sem začela dobivati sočutna in bodrilna pisma mamic otrok z Downovim sindromom in sem jim morala povedati, da je moj otrok zdrav. Te mamice resnično trpijo in so bile tako samo še enkrat osramočene, ker so pisale ranljive stvari na napačen naslov, in ranjene, ker so spet ostale same s svojo bolečino, v resnici pa bi bile upravičene do sočutja, tolažbe in dostojanstva. Če se o Downovem (ali kateremkoli drugem) sindromu govori kot o senzaciji v stilu: »A veš, ta in ta ima pa Downov sindrom; »Zaupno ti povem, a veš kako grozno, oni imajo 'takega' otroka,« to samo kaže, da so v naši družbi različne posebnosti še vedno tarča posmeha in zlorabe. Pri tem se sprašujem, kako je mogoče, da si nekdo drzne tako nerahločutno in grobo izpostaviti vse tiste otroke, ki se dejansko rodijo s trisomijo x in s tem živijo vse svoje življenje? Stiska njihovih staršev je zato samo še večja.

Kako ste reagirali na novico o smrti vajinega sina zaradi prevelikega odmerka pomirjeval? 

Od novinarja Dejana Karbe, ki je na policiji poizvedoval, zakaj ne preiskujejo umora najinega otroka, bi kot mamica, pa tudi zdravnica, pričakovala vsaj zelo iskreno in globoko opravičilo.

Vajin sin je torej živ in zdrav in ob njem vidno uživate. Ste si kdaj mislili, preden se je rodil, da bo tako lepo? 

Niti v sanjah. Do njegovega rojstva sem imela občutek, da je za otroke še prezgodaj.

Vas je materinstvo spremenilo? 

Nimam tega občutka. V meni je spet prebudilo otroka, ki zelo uživa ob sestavljanju kock in igranju skrivalnic. Nedvomno pa materinstvo žensko naredi bolj nežno, bolj dojemljivo za čutenja drugih in tudi odločnejšo.

Kot vidim, je Črtomir zelo živahen in odločen otrok. 

Ja, je zelo zelo močna volja na dveh nogah. Je zelo dobrovoljen otrok in že zjutraj, ko se prebudi, veselo čeblja. Ko pokukam v njegovo sobico, se na ves glas zasmeji in mi ponudi pleničko, s katero spi. Je zelo živ in močan, spleza povsod, kjer je kaj zanimivega. Obožuje dedijevo delavnico in kaže gene malega strojnika. Z vrtalnim strojčkom ali čim drugim, kar lahko razstavlja, se zamoti cele ure. Seveda pa obožuje Janezov i-pad. Neverjetno, koliko stvari na njem že zna. Ko ga pridem iskat k babici in dedku po službi, na ves glas zavpije mama in spleza name, se me oklene kot hobotnica in že morava tekati naokoli. 

Komu je bolj podoben? So že opazne kakšne lastnosti, ki jih pripisujete sebi ali možu?

Pravijo, da je izrezan jaz, ko sem bila majhna. Vprašanje, kaj bi rekli Janezovi starši, če bi bili še živi. Meni se zdi čisto svoj. Včasih se zalotim, da ga opazujem, in se čudim, da je to moj otrok.

Lahko poveste tudi kaj o bolj napornih straneh materinstva?

Težko, saj rad je, spimo cele noči, razen kadar rastejo zobje. Resnično je nenaporen otrok. Izjema so bili dnevi, ko je preboleval bronhiolitis. Takrat sem bila resnično neprespana, vendar to ni bilo nič v primerjavi s strahom, kako bo z njim. Sedaj drugače gledam na stiske staršev, ki v dežurno ambulanto pripeljejo bolnega otroka.

Kakšni ste kot zdravnica do svojih bolnikov?

Predvsem poskušam biti iskrena. To je eno mojih glavnih etičnih načel pri delu.  Vse drugo me je že izučilo. Zdravniki smo v veliki meri perfekcionisti. Kljub temu moramo kdaj priznati, da česa nismo opravili optimalno. Tisti, ki misli, da vedno vse naredi najbolje, ali laže, ali nič ne dela ali pa ve tako malo, da se svojih napak niti ne zaveda. Seveda je nemogoče, da bi ugajala vsem. Če bi bilo tako, bi bilo z mojim delom verjetno nekaj narobe.

Glede na to, da sta oba službeno zelo obremenjena – kako vam uspeva vse to združiti in funkcionirati kot družina?

Pomanjkanje časa ni samo naš problem, ampak problem večine družin. In še posebej tistih, ki imajo majhne otroke. Treba je sprejeti dejstvo, da  časa zase preprosto nimaš. Vendar so ti mali škrati, ki nas potrebujejo 24 ur na dan, zelo zelo zabavni in še prehitro rastejo.

Ste si kdaj zaželeli, da ne bi hodili v službo, ampak bi bili doma in skrbeli samo za otroka ter moža?

Ne. Rada delam to, kar delam. Če bi si želela tak način življenja, kot ga omenjate, ne bi nikoli izbrala zdravniškega poklica. Svojega poklica ne dojemam kot službo, ampak bolj kot neke vrste način življenja. Svojo zdravniško torbo vzamem vedno s seboj. Dokler je nisem tovorila s sabo, sem pogosto  naletela na kakšno prometno nesrečo ali kaj podobnega. Je kot neki angel varuh, da se nikomur okoli mene nič ne zgodi. 

Si kdaj želite, da bi se vajin otrok rodil v za vas bolj mirnem času?

Takrat bom verjetno že precej v letih. 

Si želite še več otrok?

Dobro bi bilo, če bi Črtomir imel kakšno sebi primerno družbo. (smeh)

Imata z možem kdaj različne poglede na politična vprašanja in ali se pogovarjata o tem? Mu kdaj rečete, poslušaj Janez, tega nisi prav naredil, tole bi bilo treba drugače?

Glejte, jaz nisem politik. Seveda imava velikokrat različne poglede na kako stvar, pa tudi različno vedenje o njej. Težko si predstavljam, da bi mi Janez svetoval, kako naj zdravim ljudi. Mogoče se sliši čudno, ampak res nimava veliko skupnega časa in poskušam se izogibati pogovorom, ki obremenjujejo še tiste drobtinice prostega časa, ki ga imava.

Lahko zaupate našim bralcem, katera lastnost vašega moža vam gre včasih na živce? 

Hm … njegova umirjenost. Ne spomnim se stvari, ki bi ga vznemirila. Na živce pa mi gre predvsem njegov telefon.

Kako se kot premierjeva žena počutite ob demonstracijah in težnjah po njegovem odstopu? 

Povsod po svetu protestirajo proti vladam, ker so težki časi. Protesti so način izražanja volje in vsak izmed nas bi se verjetno lahko pridružil kateri od zahtev.  

Pri vas je zanimiva transformacija iz kmečkega dekleta v premierjevo ženo. Ko sva delali vaš prvi intervju, so mi vaši starši dejali, da znate voziti traktor in sekati drva. Bi to še znali?

O, tega se spomnite, haha? Na svojo mladost, odraščanje na kmetiji in svoje starše sem prav res ponosna. Verjetno bi še znala, čeprav tega že dolgo nisem počela. 

Kakšno prihodnost bi zaželeli oziroma izbrali svojemu sinu, če bi lahko?

Poskušam mu dati čim več ljubezni in varnosti. Upam, da bo zrasel v dobrega človeka z jasnimi cilji. 

Vaš mož je nedavno omenil, da politika ni njegova edina ljubezen. Mislite, da bi v prihodnosti res lahko živel brez politike? 

Brez težav. 

Poudarki

»Nobeden od naju nikoli ni imel psihičnih težav. Hvala Bogu, saj v življenju lahko vsakega doleti bolezen. Sama kot zdravnica nimam absolutno nobenih predsodkov do duševnih bolezni in bi lahko o tem mirno govorila.«

»Res me je spreletelo. Bil je lep septembrski večer, petek po službi, s Črtomirjem sva se veselo igrala, ko mi naenkrat nekdo zatrjuje, da sem v bolnišnici. In seveda ne katerikoli in ne službeno.« 

»Govoricam o sebi se lahko še nekako smeješ, otrok pa je nekaj svetega, nedolžnega in čistega, česar se nihče ne sme dotikati.«

»Zelo me je pretreslo in tudi bolelo, ko sem začela dobivati sočutna in bodrilna pisma mamic otrok z Downovim sindromom in sem jim morala povedati, da je moj otrok zdrav.«

Tekst: TINA HORVAT, foto: DEJAN NIKOLIČ, ličenje: LUKA LUKA, stiliranje: METKA ALBREHT