Šimen Zupančič

Cenjena psihiatrinja, strokovnjakinja za področje alkoholne politike in zasvojenost od alkohola ter nekdanja varuhinja človekovih pravic zadnjega pol leta veliko energije, časa in dela posveča snovanju načrtov za spremembe v zdravstvu in pogovorom s kolegi. Med njimi ima veliko podpornikov in tesnih sodelavcev, ki jo vidijo kot prihodnjo predsednico Zdravniške zbornice Slovenije. Stavi na poštenost do kolegov, pacientov in javnosti, saj je to prvi pogoj za rast zaupanja v zdravstvo in zdravništvo.

Čeprav je v prvem krogu volitev dobila največ glasov, jo 17. januarja čaka drugi krog. Takrat bodo njeni kolegi in kolegice, zdravniki in zobozdravniki, pokazali, ali želijo spremembe.

Če kdo misli, da je pot do predsedniškega položaja v zdravniški organizaciji lahka, gladka in polna dobrohotnih namenov, se moti. O zakulisnih igricah Čebaškova seveda ne govori na glas, vendar se vsakomur, ki bi si od nje želel uslug in si obetal koristi, kar takoj zahvali. »Nikomur nisem nič dolžna in nikomur nisem nič obljubila v zameno za podporo na volitvah.«

Morda bi kdo ob tem, da potekajo volitve za predsednika/predsednico zdravniške zbornice, zamahnil z roko, vendar je dobro vodstvo zdravniške zbornice v javnem interesu.

V zdravniški zbornici smo združeni zdravniki in zobozdravniki, članov je 10.000, med njimi tudi upokojeni zdravniki in zobozdravniki. Za javnost pa je delovanje zbornice še posebej pomembno pri javnih pooblastilih, saj zbornica v imenu države opravlja tri naloge: vodi register zdravnikov, odgovorna je za vodenje specializacij, podeljevanje in podaljševanje licenc ter – kar je sila pomembno in na žalost premalo obsežno – za izvajanje strokovnih nadzorov. Te naloge zbornica opravlja v imenu države, zato bi moral biti interes javnosti tudi to, kdo zbornico vodi.

Verjetno ste od napovedi kandidature pred šestimi meseci pa do zdaj dobili mnogo odzivov. Se je pokazal še kakšen problem, ste se o čem še bolj prepričali?

Še bolj sem prepričana, da taka zbornica, kot je, ne deluje transparentno. To se je pokazalo v številnih pogovorih in elektronskih pismih, ki jih dobivam vsak dan, v katerih me kolegi spominjajo na tisto, kar pravzaprav že vemo. Ne dobimo podatkov, ki bi nam jih morala zbornica sama ponuditi, nimamo nobenega finančnega poročila, ne vemo, kako delujejo organi in odbori, kako se porablja naša članarina, in po spremembi spletne strani niti ne vemo, kdo so poslanci zbornice, ki lahko spreminjajo notranje akte, kot je statut.

Nekaj pisem je namenjenih tudi temu, da je čas, da začnemo urejati odnose med zdravniki samimi. Nekateri zdravniki so hudo preobremenjeni, so pa tudi taki, ki ne delajo toliko, kolikor bi lahko. To je naloga, ki čaka naslednje rodove. Druga tema, ki bi jo rada poudarila, je mobing, šikaniranje na delovnem mestu, zaradi česar je veliko zdravnikov nesrečnih. Tudi ti mi pišejo in pravijo, da se ne morejo obrniti na nikogar, niti ne verjamejo, da jim bo kdo pomagal. Zbornica prihodnosti, ki si jo zamišljam s svojo ekipo, bo močno okrepila točno ta del – ponujanje neposredne človeške pomoči zdravnikom, če se ti znajdejo v krizi in stiski zaradi kakršnega koli razloga – kariernega ali osebnega.

Si predstavljate, v kakšni stiski je zdravnik, če zboli? Zdravniki najmanj vzamemo bolniški stalež, in to ni dobro ne za zdravnike ne za paciente. Zdravnice, ki dobivajo kemoterapijo, hodijo delat; zdravnice, ki so depresivne in jemljejo antidepresive, spodbujajo paciente.

Zakaj ne gredo na bolniško?

Ker se bojijo. Bojijo se, da se bo o njihovi depresiji razvedelo; bojijo se, da jih bodo njihovi kolegi izločili zaradi šibkosti in ker so pokazali svojo ranljivost. Tisti s koncesijami pa ne gredo na bolniško, ker je težko dobiti zamenjavo (oddaljenost kraja), njihova ambulanta pa mora nemoteno delovati, saj so v nasprotnem primeru plačniki pogodbenih kazni. Ogromno stvari je odprtih, neurejenih, osnova vsega pa je, da je v Sloveniji premalo zdravnikov. In to bo morala naša oblast prej ali slej dojeti in ustrezno ukrepati.

Na eni strani je premalo zdravnikov, na drugi strani poslušamo o nezaposlenih zdravnikih.

Diplomantov za obnavljanje generacij imamo dovolj, vendar je problem denar za njihovo zaposlovanje. Zdravniki so, ni pa plačnika njihovega dela. Delno je bil kriv ZUJF (Zakon za uravnoteženje javnih financ) – zdaj se je pravzaprav iztekel, saj je tudi zdravstvenim ustanovam nalagal, da pred vsako zaposlitvijo pridobijo dovoljenje ministrstva. To je bila ena največjih neumnosti in po mojem mnenju neodgovorno ravnanje takratnega vodstva zdravniške zbornice, da ni te omejitve dalo na ustavno sodišče. Kot varuhinja človekovih pravic sem na ustavno sodišče dala tiste stvari, ki so se mi zdele problematične. In kar nekaj določil ZUJF-a je prav na tem temelju padlo.

Drugi problem, ki je enako velik, je neobstoj mreže potrebnih zdravnikov specialistov. Na strani ministrstva ali zbornice bi morali z enim klikom dobiti predstavo, koliko katerih specialistov potrebujemo v posamezni regiji. Mi tega preprosto ne vemo. Sicer se ti podatki nekje zbirajo in se uporabljajo za razpisovanje specializacij, vendar je to nepregledno in netransparentno.

S Hrvaškega je v zadnjih treh letih in pol odšlo nekaj več kot 500 zdravnikov. Zaradi tega govorijo o resni ogroženosti hrvaških državljanov. Je znan podatek, koliko slovenskih zdravnikov odhaja v tujino?

Tudi ti podatki bi morali biti na spletni strani zbornice in ta bi se morala potruditi, da bi obstajal nekakšen števec, s katerim bi spremljali, koliko jih odhaja in koliko se jih hkrati vrne. To je tudi svojevrsten kazalnik razvoja slovenskega zdravstvenega sistema. Govori se o manj kot sto zdravnikih v obdobju zadnjih štirih let, je pa verjetno bolj zanesljiva številka okoli 50.

To so ferrariji, ki so se odpeljali. Slovenija jih je izšolala z davkoplačevalskim denarjem, potem pa jim ni dala priložnosti za zaposlitev. Če po diplomi čakaš nekaj mesecev na pripravništvo in nato še nekaj mesecev na razpis, da kandidiraš za specializacijo ... če za prvo izbiro nisi izbran, druge in tretje izbire ni, ti preostane zgolj čakanje na nov razpis … Mladi ljudje, željni znanja in akcije, se tako demotivirajo za delo, ogromno tudi pozabijo. Tudi njihovo psihično stanje gre bolj v depresivno smer.

Tok zdravnikov poteka od vzhoda proti zahodu – tega še nismo ustavili, seveda pa odhajanje zdravnikov v tujino nima samo slabosti, tega se moramo zavedati. Če odhajajo v tujino v želji po novem znanju in izkušnjah, ni s tem nič narobe.

Najbolj pa bi nas morali skrbeti tisti, ki odhajajo zaradi neurejenih razmer!

Oglašajo se mi kolegi, ki poročajo o odhodu zdravnikov zaradi slabih delovnih razmer, med vzroki so največkrat slabi medosebni odnosi na delovnem mestu.

Če zdravnik opravi specializacijo v Sloveniji, ga verjetno veže dogovor. Koliko časa mora opravljati delo v naši državi?

Po trenutnem sistemu specializacije se razpišejo mesta za potrebe določene regije. Če si specializiral za celjsko regijo, moraš po končani specializaciji svoje znanje za najmanj tri leta ponuditi v tej regiji. Šele če v tej regiji ni prostega delovnega mesta, lahko greš drugam. Srečujemo se s stanjem, ko se mladi po končani specializaciji iz osebnih ali družinskih razlogov niso vrnili v regijo, za katero so se specializirali. Predstavljajte si, to so mladi zdravniki, ki si na primer v Mariboru osnujejo družino, uredijo stanovanje, morali bi pa iti v Primorje. Kaj zdaj? Plačnik njihove specializacije, ZZZS, jih toži za sredstva, vložena v njihovo specializacijo, zdravniška zbornica pa jim ne ponudi pravne zaščite. Ti mladi ne gredo na drugi planet, temveč ostanejo v tej državi, pomagali bodo našim ljudem – in zdi se mi krivično, če mora jo vračati denar. Je bolje, da pustijo družino na drugem koncu države, da jim ta razpade?

Zapisali ste, da bi se morali zavzemati, da se zdravniki iz tujine vračajo v Slovenijo. Pa prihajajo?

Na žalost ne vem za nobenega, ki bi se za stalno vrnil. Vem, da pridejo, pogledajo, poskušajo in gredo nazaj v tujino. Če je nekdo v tujini začel uspešno kariero, pričakuje, da bo ob vrnitvi dobil delovno mesto, ki bi mu omogočilo nadaljevanje kariere; če pa mora tukaj znova opravljati izpit za licenco, če mora začeti delati v najnižjem plačnem razredu in pogojev za napredovanje zlepa ne bo dosegel, je vprašanje, kje je motiv za vrnitev. Včasih je motiv biti v Sloveniji in mi to pozabljamo. Živeti v Sloveniji je privilegij in tega se vse več mladih ljudi precej jasno zaveda, tudi tujcev, ki se v našo državo priselijo in iščejo zaposlitev. Zato pravim: predstavimo možnosti za vračanje zdravnikov v Slovenijo zelo jasno in preverimo, na katera mesta jih lahko povabimo, da bodo delali za nas in naše ljudi.

Konec decembra ste na svoji spletni strani odgovarjali mladim zdravnikom, ki so vas na svojem forumu poskusili diskreditirati.

V zaprtem tipu foruma so razširili govorice o meni in nekaterim mladim zdravnikom se je zdelo to nepošteno, zato so me s temi informacijami seznanili in pojasnilo sem zapisala na svoji spletni strani.

Ne glede na svojo kilometrino in izkušnje v javnosti se človek verjetno nikoli ne more navaditi na blatenje in diskreditiranje?

Poskušam se distancirati, vendar boli vseeno, ne morem reči, da me ne. Lahko pa si rečem, da je to odraz piscev in tistih, ki širijo govorice, ne pa moja osebna lastnost. Na tak način si pomagam iti čez te stvari.

Se kdaj vprašate, kaj vam je tega treba bilo? Ne nazadnje ste dejali, da bi lahko šli čez tri leta mirno v pokoj …

Tako vprašanje se mi od časa do časa vendarle pojavi, a imam vedno odgovor: vse življenje si prizadevam za izboljšanje razmer in to jemljem kot svoje poslanstvo. Če imam pri tem okoli sebe zbrane ljudi, ki me v resnici podpirajo, iz tega črpam moč. Tako da trenutek malodušja, češ, kaj mi je tega treba bilo, hitro mine. Hitro se preusmerim v nove izzive, naloge. 

V ožji ekipi nas je enajst, vendar smo se odločili, da mladih zdravnikov ne bomo poimensko izpostavili, ker ne vemo, kaj jih lahko čaka. Tako osebne kot izkušnje drugih kažejo, da je maščevalnost na žalost prisotna tudi v odnosih med zdravniki. Mladih temu ne želim izpostaviti.

Mladi zdravniki so ranljiva skupina, ki ji posvečate veliko pozornosti in skrbi. Tudi iz javnega pisma anonimne skupine mladih zdravnikov (med zdravniško stavko) je igra moči v zdravniški srenji precej očitna. Odnosi med mladimi in vodstvenimi kadri bi nas morali skrbeti, saj se vsi slabi odnosi odražajo v delu s pacienti.

Prav zato smo v ekipi, ki podpira mojo kandidaturo, napisali knjigo Stebri zdravništva s podnaslovom Profesionalizem nas povezuje, v kateri pokažemo na tista področja, ki v rednem študiju medicine sploh niso zajeta – eno od njih je tudi prepoznavanje in upoštevanje človeškega dostojanstva. Profesionalizem v Sloveniji premalo razvijamo.

V knjigi ste si izmislili primer zdravnice, samohranilke ali ločenke z dvema majhnima otrokoma, da bi pokazali na raznovrstne stiske.

Primer sem si res izmislila, a sem po objavi v ožji skupini sodelavcev dobila kar dva odziva, da oni to zdravnico poznajo. Čeprav nisem imela v mislih nobene konkretne osebe, je to postal že tip zdravnice, ki se ji nekaj takega dogaja. Bodisi je samohranilka, ločena z majhnimi otroki, zaradi specializacije živi zunaj kraja stalnega bivališča, otroke je vzela s sabo, da jih ima ob sebi … Pojavlja se razdruževanje družin, za več let ločeno življenje.

To vse vpliva na odnose v družini, na vzgojo otrok in na koncu tudi na samoizpraševanje teh ljudi, ali jim je pomembnejša družina ali kariera. In na katero koli stran se nagnejo, bodo imeli slabo vest. Če preveč študirajo, zanemarjajo otroke, če se preveč posvečajo otrokom, imajo občutek, da se premalo učijo. Mladi zdravniki se pritožujejo, ker v okviru rednih delovnih ur ni časa za študij – čeprav je to v pravilniku zapisano. Ne poznam nobenega drugega poklica, ki bi zahteval tako dolgotrajno in strnjeno časovno obdobje dodatnega študija po končani fakulteti, in to ko si že zaposlen.

Šimen Zupančič