Medtem ko nas večina ob sikanju strel in bliskov, hrumečem grmenju oblakov in srditem vetru s strahom pogleduje skozi tesno zaprta okna za varnimi zidovi hiš, pa se v vso to grozo podajajo z letalom branilci pred točo. S prvim julijem so letos začeli svoj spopad z nevihtnimi oblaki.

Cessna 206 je čakala pripravljena v široko odprti letališki garaži: če bi privršalo neurje in bi prihrumeli nevihtni oblaki s točo v sebi, bi lahko pilot in kopilot belo-modro šestsedežno letalo takoj pognala v višave in začela lov za kumulonimbusi. Gorilnika sta bila pritrjena na spodnji del letala, na krilih pa plamenice. »S sajami gremo nad točo, zato v oblak kurimo srebrov jodid. Vedno uporabljamo najnovejšo generacijo kemikalij, ki jo uporabljajo Američani, vodilni v obrambi pred točo na svetu,« razloži Darko Kralj, ki že dobrega četrt stoletja vodi obrambo pred točo v Letališkem centru Maribor.

Pod sprednjim delom oblaka. Kadar se nebo opravi v grozečo podobo, letijo od tam pod sprednji del nevihtnega oblaka, ki sega tudi do 19.000 metrov v troposfero. »Mi pač ne premoremo tako opremljenega letala, da bi lahko leteli nad oblaki in bi jih bolj pregledno, zlasti pa varneje spremljali. Naša cessna nima niti radarja,« pove Kralj. Petdeset tisočakov bi stal primeren radar, da ga namestijo vanjo, a letalski center denarja zanj nima, komaj še zmore sprotno vzdrževanje. Pa je cessna 206 edino letalo, ki ga imamo pri nas za obrambo pred točo. Avstrijci, denimo, jih imajo za tako območje sedem, dvomotorno in šest manjših.

Vijoličasta znak za alarm. V naši posadki so vedno trije; poleg pilota in kopilota v letalu še tretji v pisarni na tleh na računalnikih spremlja radarsko sliko in sporoča napotke onima dvema v zraku. Ko se na zaslonu oranžna obarva v rjavo, je to naznanilo za pripravljenost in začetek akcije. Bolj ko gre proti rožnatemu, večja nevarnost je, vijoličasta je že znamenje za popolnoma razvit oblak, ki lahko nosi točo.

Oblak, ožet kot goba. »Tam pod sprednjim delom oblaka se zračna gmota lahko dviguje tudi do nekaj deset metrov na sekundo in včasih je treba bežati, saj vleče letalo v oblak. Tako se moraš vmes oddaljiti, nekje znižati višino leta, pa spet nazaj, da te ne potegne vanj. Brez radarja si nihče ne upa v oblak, saj ne veš, kaj te tam čaka. Lahko bi prišel naravnost v točo in bi letalo razbilo,« razloži Kralj. 

Več v Zarji, št. 28, 12. 7. 2016