Šoštanjčanka Aleksandra Veble, ki živi med Havaji in Slovenijo, je nekoliko razburkala slovensko sceno s svojimi tremi knjigami (na promociji zadnje sva se tudi pogovarjala), v katerih je mogoče prebrati odkrite intimne zapiske, v katerih nič ne skriva in nič ne obžaluje. Pri osemnajstih letih je kupila enotedensko počitniško vozovnico za Libanon in drugi dan turističnih ogledov v Bejrutu spoznala bodočega moža – maronitskega kristjana Munirja. S poslovno uspešnim elegantnim moškim je vstopila v novo kulturno okolje, se naučila angleščine, francoščine in arabščine, ponosno sprejela vlogo gospodinje in rodila dve hčerki, ki danes živita v Ljubljani. A to je bilo le prvo od njenih partnerstev. Aleksandra ima Slovenkam veliko povedati – o ljubezni, ženskosti, navijanju moških okrog prsta, o pretirani prizadevnosti sodobnih superžensk, ki se razdajajo do izgorelosti …

 

Kot mlada ženska ste prišli v Libanon, v deželo, ki je delno sprejela francosko kulturo. Kako ste se počutili?
Bila sem tujka, pri čemer imajo Libanonci vse tujke za Francozinje, ne glede na to, ali je Slovenka ali Američanka.

Veliko žensk se navdušuje nad južnjaškim tipom moških zaradi njihovega šarma. Kako pa je sprejeti njihovo kulturo?
Če bi bila tam rojena, bi bilo verjetno drugače, ker bi se stvari odvijale drugače. V njihovo kulturo se nisem vživela, zato pa je počilo. Ker nisem želela, da bi postala ena izmed njih, sem pričakovala, da se bodo oni prilagodili meni.
Ste bili ob Arabcu zadovoljni?
Arabci … Moj Munir, mož iz Libanona, oče mojih dveh krasnih hčera, ni Arabec. On je maronit, libanonski kristjan. Ti imajo arabsko pisavo in arabščina je njihov jezik, toda Arabci so nekaj drugega kot Libanonci, ki so šarmerji, enkratni gospodje. Tak je bil Munir. Z menoj je bil zelo dober. Skoraj nikoli ni rekel ne.

Morda zato, ker je bil ponosen na mlado, lepo žensko?
Kje pa ste že videli, da bi starejši bogat moški imel grdo in staro žensko? Saj tega ni.
Kako je biti poročen z bogatim in kulturnim moškim?
Čudovito. Sama sem se želela ukvarjati s hčerkama, večina bogatih žensk je imela guvernante in so se bolj malo ukvarjale z otroki. Sicer Libanonci zelo veliko dajo na vzgojo otrok in pri tem sodelujejo še babice, tete, sosede ter še kake ženske. Tamkaj ima širša družina veliko vlogo.
Z libanonskim možem že precej let ne živita več skupaj. Ga imate še radi?
Neka vez še je in prijetni spomini. Preden sem ga zapustila, je bilo zelo neprijetno, a se stvari umirjajo. Vse sem mu oprostila, saj sem začela razumevati, se zavedati, zakaj je mož ostal zvest svoji družini, materi in sestram. Takšna je pač libanonska tradicija.
Ste v življenju spoznali veliko dobrih moških?
Ne bom govorila v množini, saj sem zelo zvesta in sem zmeraj imela le enega partnerja. Ne potrebujem drugega, če imam svojega moškega rada. Zakaj bi skakali čez plot, če nam je doma tako zelo lepo?

Kaj menite o ljubezni danes?

Romantične ljubezni večina sploh ne pozna več, saj zanjo nima časa. Vse se odvija prehitro, brez prave miline. Mladi ne veste, kaj je romantika, ali pa nimate pravih partnerjev.
Kaj pa svoboda?
Svoboda, ki je del demokracije, je res lepa in vse življenje se trudim, da sem svobodna. Prepričana pa sem, da morajo ostati intimnosti le med partnerjema in niso za javnost.

Več v Jani, št. 29, 19.7.2011