Splet

Števec registriranih nevladnih organizacij se ustavi pri 27.800. Pri tem je treba povedati, da civilne iniciative, za katere se ljudje – trije, pet, sto – preprosto dogovorijo, sploh niso vštete. Civilne iniciative so neformalne, ne smejo zbirati sredstev in nimajo formalnega vodstva. Čez noč nastanejo, čez noč izginejo. Njihove evidence ni. So pa zelo angažirane, saj jih druži lokalni interes.

Verjamem, da ga ni v tej državi, ki bi vso to združbo znal razporediti glede na pomen njihovih prizadevanj. O. K., pri gasilskih, invalidskih, humanitarnih društvih verjetno, vsaj načeloma, nihče nima velikih pomislekov. Več dvomov se pojavi pri vseh tistih, ki kot civilne iniciative vzniknejo čez noč zaradi nekega lokalnega problema, a se kasneje registrirajo, tako da lahko ob prostovoljskem in aktivističnem delu tudi zbirajo donacije ter opravljajo pridobitno dejavnost. Za vse te nevladne organizacije – spet opozarjam, da mednje sodijo tudi gasilci, invalidi, humanitarci …– gre letno iz javnih sredstev domala milijarda evrov. Živeti je pač treba. A ko začnemo mešati posel in poslanstvo, so načela hitro na preizkušnji. Skratka, opraviti imamo  z domala nepregledno mrežo formalnih in neformalnih združenj, ki vsaka po svoje skušajo opozoriti na širši ali pa tudi zelo lokalni problem. In mimo njih že dolgo ne gre več. Kar je bilo sprva videti kot izjemno dragocena aktivacija ozaveščenih posameznikov, se je marsikje sprevrglo v coklo razvoju, prepotrebni infrastrukturi in zdravi pameti nasploh. In kar je najbolj presenetljivo, civilnim iniciativam pogosto ves državni aparat z vsemi službami vred ni kos. Ne zato, ker bi bili »civilisti« tako dobri, temveč zato, ker se uradniki požvižgajo na zakonodajo, ki so jo sami pisali.

Od vsega pri civilnih iniciativah najbolj izstopa – in je za tiste, ki vse skupaj opazujemo od daleč, tudi moteče –  princip »biti proti«. Niso načeloma proti dejavnosti, nasprotujejo le konkretno »njihovemu« objektu. Torej deponije naj bodo, a ne pri nas, sežigalnica naj bo drugje, neprijazni obrat tudi, hidroelektrarne ja, a ne na naši reki, tudi tovarne potrebujemo, a naj stojijo kje drugje, tretjo os Korošci čakajo že desetletja, a naj teče kjerkoli, samo ne mimo nas. In nobenega dvoma ni, da imajo do takih stališč vso pravico. In enako pravico biti proti imamo vsi v tej državi. In jo tudi udejanjamo.

Več v reviji Zarja št. 18, 30. 4. 2019.