Revija Zarja

Pa se dolenjskemu živalskemu hororju žal ni bilo mogoče izogniti. V tako rekoč vseh medijih se je ugnezdila in eksplodirala pretresljiva zgodba o nečloveškem mučenju šestih povsem izčrpanih bikov in umirajočega konjička na sicer na prvi pogled spodobno urejeni kmetiji v središču vasi Krtina, nedaleč od Trebnjega. Ko so živali po nespodobno dolgem mencanju pristojnih le spravili iz strahotno zaudarjajočega nagravžnega prostora, več kot meter visoko natlačenega z živalskimi iztrebki, je Slovenija onemela. Kdo bi si kaj takega sploh lahko mislil, kdo bi od sicer urejenega in uspešnega lastnika hleva lahko to v sanjah pričakoval? Ogorčenje državljanov in državljank je bilo neizmerno.

Pa za neizmerno ogorčenje, predvsem v vasi, žal ni bili pravega povoda. Mimo tistega hleva je namreč vsak dan korakalo, si zatiskalo nos in zavijalo z očmi nič koliko ljudi. Najbrž je kar vsa vas, veliko sosedov pa brez dvoma, zdaj tudi sami to priznajo, precej natanko slutila, kaj se tam dogaja – navsezadnje se takšna zgodba na Dolenjskem sploh ni zgodila prvič, a o tem malce pozneje –, in če že kaj drugega ni bilo primerno, je bilo vsako minuto moč poklicati vsaj policijo, če že ne veterine, in vsaj anonimno namigniti, naj oblast čim prej pride naokoli in malce pošpega tja noter, v tistile hlev.

Ljudje zdaj pravijo vse sorte. Najpogostejši odgovor v časopisih je, da je šlo pač za tujo zadevo in da se v tuje zadeve, hja, pač ne kaže vtikati. Bi človek pomislil, da gre za tuje vtikanje tudi, če nekdo iz vasi zboli, mu zagori streha nad glavo ali kako drugače nenadoma potrebuje pomoč sosedov, drugih ljudi, karkoli. Vaščani Krtine, upam, da vas je danes vsaj malo sram. Jaz osebno bi se na vašem mestu vdrla v zemljo.

Ampak, pssst, saj v resnici ni tako zelo hudo, vsaj zato ne, ker se to na Dolenjskem sploh ni zgodilo prvič. Da, Dolenjskem, tiste prejšnje vasi se žal ne spomnim več, se pa še vedno v živo in boleče spomnim tiste druge zgodbe, ki se je tudi strahotno dolgo valjala po časopisih. V tisti zgodbi je bilo še huje kot to pot. Saj se mnogi še dobro spomnite, čeprav je odtlej minilo že kar veliko let.

Tedaj je šlo takole: stari samotar z velikim hlevom in veliko živalmi v njem se je lepega dne odločil, da svojih bikov in krav in kar je pač še bilo poleg, in spet je bilo sredi vasi, ne bo več hranil. Kot bi odrezal, se je hranjenje živine nenadoma končalo. Nikoli menda ni nihče natančneje zapisal, zakaj se je tako odločil. Ampak se je.

Živali so sprva čakale na krmo. Potem so začele mukati, kot pač vselej muka lačna živina. Potem so začele mukati nenehno in obupano in mukale so ves čas, menda se jih je slišalo vse gori do nebes, dokler so to pač še zmogle, ampak žal ne do src tistih, ki so dan in noč hodili mimo hleva, ki so najbrž tudi ponoči poslušali rjovenje živine, dokler je imela še kaj moči in je sploh še zmogla mukati. In so na ta račun slabo spali. Ampak ukrenili niso tudi tedaj čisto nič. Nihče, noben vaščan, čeprav je bilo to pot jasno kot beli dan, da so vedeli vsi, MORALI so to vedeti, ni dvignil telefona in poklical na pomoč. Ali pa bi ljudje v vasi le sedli vkup in o tem kaj malega pomodrovali. Ali karkoli drugega pač. O pomoči je govor. In pomoči tudi takrat ni bilo od nikoder.

Ko so končno le prišli policisti in veterinarji, so v hlevu imeli kaj videti. Ena krava je že poginila od lakote, druga je pravkar umirala in ji ni bilo več pomoči, vso preostalo živino so brž vzeli v skrb veterinarji in drugi pristojni in upati je, da so večino prebivalcev hleva pet minut pred dvanajsto le uspeli rešiti. Tedaj, tista zgodba, ki seveda ni zgodba o lačnih živalih, ampak o brezčutnih ljudeh, ki so dneve in morda celo tedne, ne spomnim se več natanko, hodili mimo tistega hleva groze in ni nihče storil čisto nič. Čisto nič. Mojbog, sem si pravila tedaj, v kakšni državi, v kakšni družbi sploh živim?

Več v reviji Zarja št. 18, 30. 4. 2019.