V torek, 6. oktobra, smo se učenci 6. in 7. razreda OŠ Jožeta Gorjupa Kostanjevica na Krki polni pričakovanj ob 8. uri zjutraj odpravili v Nazarje in Velenje, kjer smo izvedli tehniški dan. Z avtobusom smo se peljali skoraj dve uri z vmesnim postankom. Pot nam je popestril učitelj za zgodovino in geografijo Janez Zakšek, ki nam je pripovedoval zanimivosti o mestih, mimo katerih smo se peljali, in na nas prenašal svoje znanje.

Ko smo prispeli v Nazarje, smo si najprej ogledali Muzej Vrbovec Nazarje, to je muzej gozdarstva in lesarstva. Za lažje delo in spoznavanje z vsemi vsebinami smo se razdelili v dve skupini po razredih. Vodička je na začetku preizkusila naše poznavanje dreves glede debla, plodov in listov oziroma iglic. Predstavila nam je ogroženost gozdov v svetu in izsekavanja. Poučila nas je tudi o poklicih, povezanih z lesom, kot so mizarstvo, tesarstvo in splavarstvo. Da smo še utrdili pridobljeno znanje, smo na koncu s skupnimi močmi rešili kviz. Zaključek je bil popoln. Vendar smo se hitro odpravili nazaj na avtobus, saj nas je čakala glavna atrakcija dneva. Pot smo nadaljevali proti Velenju, kjer smo si ogledali rudnik. Dobili smo nekakšne »markice«, ki so jih nekoč uporabljali rudarji. Ko so šli v rudnik, so jih obesili, ko pa so se vračali iz rudnika, so jih vzeli. Tako so s štetjem markic preverjali, ali so se vsi srečno vrnili iz rudnika.

Preoblekli smo se v rudarje: rudarski suknjič in čelado. Z dvigalom smo se spustili globoko pod zemljo, kjer smo si ogledali film, v katerem nam je življenje v rudniku ubogih ljudi predstavil slovenski pesnik Anton Aškerc. Zavetnica rudnikov je bila sveta Barbara, katero so prosili, da bi ostali živi in se jim ne bi pripetila kakšna nezgoda. Med potjo so bili postavljeni kipi, ki so predstavljali rudarje in so nazorno prikazovali in pripovedovali o njihovem delu, odnosih, zaslužku… Najbolj mi je v spominu ostal predel v rudniku, kjer so rudarji malicali, in trenutek, ko se je začel potres. Tla so se tresla, mi pa smo trepetali od strahu. Kadil se je dim in naenkrat je bila prikazana nesreča rudarjev z žrtvami.

Vstopili smo v prostor, kjer so bile mize in klopi. Tam smo pojedli malico, kakršno so imeli nekoč rudarji: žemljo in klobaso. Zelo zanimiva in polna doživetij je bila tudi vožnja z rudniškim vlakcem. Bilo je zelo adrenalinsko, nekatere je bilo strah, drugi pa so se opogumili in uživali. Naučili smo se tudi starega rudniškega pozdrava, srečno!.

Ta dan je čas zelo hitro tekel, povsem drugače kot v šolskih klopeh. Polni novih doživetij in vtisov smo se odpravili na avtobus in se odpeljali domov. Med potjo smo drug drugemu pripovedovali o svojih najljubših utrinkih. Spoznali smo, da je bilo nekoč delo rudarjev zelo nevarno, težko in da so rudarji malo zaslužili. Pretreslo nas je tudi to, da so morali včasih otroci, stari komaj 14 let, že delati v rudnikih. Naše pogovore je prekinil učitelj Miodrag Jevtovič, ki je dejal, da smo bili učenci na tej ekskurziji zelo pridni in pozorni, kar nas je zelo razveselilo. Ko smo prišli pred kostanjeviško osnovno šolo, je deževalo, a starši so že čakali na nas.