Arhiv NTRC

S 540 učenci in z 80 zaposlenimi delavci je I. OŠ Celje največja osnovna šola v celjski občini. Leta 2018 so se razveselili sodobne športne dvorane. Zdaj načrtujejo obnovo zunanje podobe skoraj 100-letne matične stavbe v Vrunčevi ulici, ki jo obiskujejo učenci od 4. razreda. Prvo triletje deluje kot dislocirana enota v Kosovelovi ulici oziroma v nekdanjem pionirskem domu.

Kateri so glavni izzivi, s katerimi se v zadnjih letih soočate tisti, ki zagotavljate osnovnošolsko izobraževanje?

Izzivi so čisto življenjski in se pojavljajo vzporedno z družbenimi spremembami. Priča smo silovitemu tehnološkemu napredku, spremembi družbenih vrednot, zlasti je opazen upad neposrednih družbenih stikov, šola pravzaprav (p)ostaja edini prostor otroškega druženja, urejenega sobivanja s predvidenim potekom dnevne rutine, za nekatere, žal, tudi edini varen prostor.

Seveda so izzivi povezani predvsem s trenutno sistemsko ureditvijo šolskega sistema, ki že nekaj časa kliče po prepotrebnih spremembah. Gre za dolgotrajen proces iskanja rešitev na številnih področjih: pomanjkanje ustreznih pedagoških kadrov, varno in spodbudno učno okolje, zagotavljanje ustrezne kakovosti, proces vključevanja vedno večjega števila učencev priseljencev, vzpostavitev šolskega okolja kot središča skupnosti, ki se povezuje z gospodarstvom in negospodarstvom, lokalnim in globalnim okoljem.

Celodnevno počitniško varstvo, javna kuhinjo, bolnišnična šola … To je le nekaj vsebin, po katerih ste znani.

I. osnovna šola Celje je vzgojno-izobraževalna ustanova s tradicijo in z duhom sodobnega časa, ki bo v prihodnjem letu obeležila 150. obletnico delovanja. Izjemno ponosni smo na svojo predanost vzgoji in izobraževanju številnih generacij in na vključenost v širše družbeno okolje, za kar nam je Mestna občina Celje leta 2016 podelila zlati celjski grb.

Šolske in družbene reforme so nas ves čas spodbujale k obogatitvi našega dela in preseganju klasičnih šolskih okvirjev. Več kot trideset let smo edina bolnišnična šola v regiji, že deseto leto zapored ponujamo organizirano celodnevno poletno počitniško varstvo za vse mlajše celjske osnovnošolce. Imamo tudi status edine šole v Sloveniji, ki deluje vse dni v letu, saj izvajamo program javne kuhinje, s čimer prispevamo k odgovornemu odnosu do lokalne skupnosti. Sedanjost in prihodnost predstavljajo ljudje, učenci in učitelji, ki sooblikujejo podobo današnje I. osnovne šole Celje. Izredno ponosni smo na samostojni muzikal Popolni načrt, s katerim smo v oktobru 2023 kar šestkrat napolnili dvorano Celjskega doma, k ogledu smo povabili vse celjske osnovne šole.

V ta muzikal ste spretno vključili umetno inteligenco. Kako pomembno je, da že v osnovni šoli otroke seznanjamo z napredno tehnologijo?

S pomočjo umetne inteligence oz. okolja Midjourney smo oblikovali slike, ki smo jih prikazovali v ozadju. Kot šola stremimo k znanju, ki ga bodo učenci potrebovali pri svojih poklicih – poklicih prihodnosti – čeprav še danes ne obstajajo. Tako v šoli v okviru pouka in pri interesnih dejavnostih spodbujamo kompetence STEAM (znanost, tehnologija, inženirstvo, umetnost in matematika). Izvajamo ure robotike, kjer so v ospredju sestavljanje (inženirstvo), raziskovanje, sodelovanje z lokalnim okoljem, programiranje ... V sklopu pouka želimo orodja, ki so v nastajanju, približati učencem in jih osvestiti o varni rabi in primerni uporabi.

Se vam zdi, da je razkorak v znanju in razgledanosti med enimi in drugimi učenci vedno večji?

Razkoraki v znanju in razgledanosti so bili vedno prisotni. Opazno je upadanje splošne razgledanosti v družbi, saj lahko na vsakem koraku pridobimo informacije, ki pogosto ne pomenijo tudi znanja. Celota podatkov, razumevanje nečesa se vtisne v zavest z učenjem – branjem. Generacije, ki jih trenutno poučujemo, berejo in pišejo več kot njihovi predhodniki, vendar z uporabo elektronskih medijev in vsrkavanjem »prazne« vsebine (pretirana uporaba družbenih omrežij in aplikacij). Učenci v višjih razredih obiskujejo knjižnico samo, ko potrebujejo čtivo za domače branje, prostori druženja pa se selijo v virtualno okolje. Knjiga v fizični obliki že nekaj časa izgublja boj s sodobno tehnologijo in s tem tudi svoj temeljni namen – bralcu ponuditi estetsko doživljanje prebranega. In ker tega ne ozavestimo v primarni družini in kasneje v precejšnjem deležu tudi v šoli, se pojavijo učne težave in velike razlike med otroki. Pravzaprav so učenci ujeti v past individualizma, čustev in permisivne vzgoje.

Vedno večje razlike najverjetneje med otroki nastajajo tudi zaradi vedno več priseljencev. S kakšnim znanjem se vključijo v osnovno šolo? Kaj njihovo pomanjkljivo znanje slovenščine pomeni za učni proces celotnega razreda?

Z učenci priseljenci sem se najpogosteje družil v vlogi učitelja slovenščine. Njihovo pomanjkljivo znanje slovenščine pomeni predvsem velik napor za učitelje in druge strokovne delavce. Ne gre samo za jezik, vstopijo v drugačen šolski sistem in med neznane vrstnike. Potrebujejo čas za prilagoditev, predvsem pa nenehno spodbudo. Njihovo vključevanje v šolski sistem postaja vedno večji izziv. Znanje, ki ga pridobivajo v različnih šolskih sistemih, je zelo različno, praviloma so pri učenju slovenščine uspešnejši mlajši učenci, saj se s pomočjo igre in ustreznih didaktičnih pristopov hitreje naučijo jezika. Učenci priseljenci zagotovo vplivajo na pripravo in potek pouka, enako kot učenci s posebnimi potrebami in nadarjeni. Vsaka skupina je svojevrsten izziv in narekuje dinamiko dela v razredu. Neposrednega vpliva na razkorak v znanju med učenci nima nobena skupina, vzroki so številni in težko je posploševati. Pomembni sta vloga in podpora staršev oz. domačega primarnega okolja.

Večkrat kdo predlaga, da bi rešitev predstavljalo prehodno obdobje, torej čas, ko bi se otrok naučil slovenskega jezika, šele nato bi vstopil v redno izobraževanje. Kaj kot rešitev za vključevanje priseljencev vidite vi?

Zadnje čase se najpogosteje omenja idejo o pripravljalnicah, o nekem prehodnem obdobju, v katerem bi se otroci učili slovenščino in spoznavali slovensko kulturo. Družili bi se tudi z vrstniki, saj bi obiskovali nekatere predmete, kot so šport, glasbena in likovna umetnost, ki bi krepili njihovo socialno vključenost. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje pripravljalnicam ni naklonjeno. Sam menim, da bi ob ustreznem načrtovanju in strokovni podpori uvajalno obdobje prineslo več koristi kot škode. Zdaj se od učenca priseljenca pričakuje, da bo nekako sledil pouku, v praksi to pomeni, da morajo za dosego uspeha vložiti veliko dodatnega napora. Žal je učencev priseljencev, ki bi bili uspešni že v prvem letu šolanja, zelo malo. Zanje se pripravi individualiziran program, prvo leto šolanja so lahko tudi neocenjeni. Šola seveda evalvira njihov napredek, a dodatne ure slovenščine, ki jih šolam odobri ministrstvo, ne prinesejo takojšnjih rezultatov.

V Celju je kar nekaj priseljencev. Koliko odstotkov jih imate v vaši šoli? Od kod jih prihaja glavnina?

Trend povečevanja učencev priseljencev se bo najbrž zaradi družbenih okoliščin in potrebe po delovni sili tudi še povečeval. Na državni ravni je v osnovne šole vključenih približno devet odstotkov tujejezičnih otrok, v nekaterih predelih države, zlasti v mestih, se ta odstotek podvoji ali celo potroji. V naši šoli je učencev priseljencev približno dvanajst odstotkov, največ otrok je z območja naše geografske bližine – s Kosova, iz Bosne in Hercegovine, Srbije in Črne gore.

Za njihovo dobro vključevanje je pomemben tudi dobro usposobljen kader, predvsem je pomembno, da ga je dovolj. Kakšna je kadrovska slika v vaši šoli? Je dandanes res težko najti učitelje?

Kadrovska slika je zaenkrat stabilna, večjih težav nimamo, tudi usposobljenost je ustrezna. K sreči zaenkrat nimamo težav, kot jih imajo šole v osrednji slovenski regiji, kjer je stanje s kadri alarmantno. Trenutno smo v vseh šolah po državi priča veliki fluktuaciji delavcev, saj vsak išče boljše možnosti zase. Nekateri zaradi bližine svojega doma, drugi zaradi prenapornega dela in izgorelosti. Najbolj iskani so trenutno učitelji naravoslovnih predmetov, predvsem matematike in fizike, a tudi računalničarji.

Na žalost ne moremo mimo medvrstniškega nasilja. Kaj opažate na tem področju? Je res, da je po obdobju epidemije v velikem razmahu?

Medvrstniško nasilje je prisotno, spreminja samo svojo pojavno obliko. Fizičnega nasilja je zelo malo, stopnjujejo se verbalni napadi in obračunavanja na družbenih omrežjih. Šola je skoraj edini prostor, kjer se akterji nasilja srečujejo in po navadi stopnjujejo konflikt, v reševanje pa se vključujejo pedagoški delavci, šolska svetovalna služba in po potrebi pristojne službe. Težave imamo predvsem s prikritim nasiljem, odkrijemo ga že v akutni fazi, zato so potrebni veliki napori za reševanje težav. Precej lažje je, če sodelujejo tudi starši in ravnanje svojih otrok tudi kritično presojajo.

Kako po vašem mnenju na učence vplivajo pametni telefoni in podobno? Kakšna pravila imate glede tega v vaši šoli?

Pametni telefoni sami po sebi predstavljajo orodje, s katerim si lahko olajšamo življenje in pridobivamo informacije na vsakem koraku. Žal na večino učencev vplivajo negativno, saj jih uporabljajo za neprimerne vsebine in uporabo številnih aplikacij, ki jim krajšajo čas. Posredno se z uporabo pametnih telefonov v družbi nehote uveljavlja tudi nov bonton vedenja, ki je za številne moteč. Raba mobilnih telefonov oziroma pametnih naprav je v šolskih prostorih prepovedana, z internimi pravili pa dopuščamo njihovo uporabo v učnem procesu.

Seveda se vse začne in konča pri ocenjevanju. Se vam zdi takšen način, kot je sedaj ustrezen?

Preverjanje in ocenjevanje znanja ureja pravilnik, ki je bil sprejet leta 2013. Glede na spremenjene družbene okoliščine in izzive, ki se pojavljajo v šolskem prostoru, velja razmisliti o nekaterih spremembah. Učenci so po trenutno veljavnem pravilniku seznanjeni z vsemi načini in roki ocenjevanja, a vendar raven znanja na višjih taksonomskih stopnjah upada. Ni toliko težava v pomnjenju, ampak v uporabi znanja. Tega ne bo uredil noben pravilnik, gre preprosto za sistem vrednot in kakšno znanje si kot družba prihodnosti želimo. (Foto: ANDRAŽ PURG)