Nik Jarh

Monika je strokovno komisijo navdušila s pripravo kave, Jure s testeninami. Navdih za svoji mojstrovini sta, kot pravita, našla v osrčju pohorskih gozdov. Pohorje je tudi njuno delovno okolje, saj brbončice gostov razvajata v priljubljenem turističnem središču na Rogli. »Zlati priznanji, ki sva se ju zelo razveselila, sta dokaz, da želiva nadgrajevati svoje znanje v gostinstvu. In očitno nama uspeva,« pravita Monika in Jure.

Monika Verdev je na Turistično-gostinskem zboru na Brdu pri Kranju navdušila s pripravo posebnega napitka, ki mu je nadela ime Zlata rosa. To je kava espresso s pomarančnim likerjem, z jelkinim medom in s smetano, ki jo je posula z zdrobljenimi orehi. Da je izbrala jelkin med, ni naključje, saj ji je sosedin oče povedal, da je jelka na Pohorju po več letih spet zamedila.

Nik Jarh

Blagodejen ritual

Napitek iz prevretih zmletih zrn rastline kavovec je eno najbolj priljubljenih poživil povsod po svetu. »Kavo obožujem, zato me spremlja vse življenje,« poudari zgovorna in nasmejana Monika, ki je prvo kavo skuhala v osnovnošolskih letih svojim domačim. »Vedno sem jo pripravljala z ljubeznijo. Danes jo kuham tudi z znanjem, ki sem ga pridobila v študentskih letih. Takrat sem delala v lokalu, v katerem mi je lastnica omogočila udeležbo na tako imenovani univerzi Illy. Pridobila sem znanja o tem, kako pripraviti zares odlično kavo.«

Pitje kave je zanjo, kot pravi, predvsem blagodejen ritual, v katerem neizmerno uživa.

Ščepec ljubezni

Da je kavni napitek odličnega okusa, pripomore več dejavnikov. »Če pripravljamo kavo v restavraciji, je treba predvsem poskrbeti, da uporabljamo dobro zmleto kavo odlične kakovosti, takšen mora biti tudi kavni aparat. Zelo pomembno je tudi, da je mleko pravilno spenjeno.« In na kaj moramo biti pozorni, če kuhamo turško kavo doma, jo vprašam. »Pomembno je, da džezvo z vodo, tik preden voda zavre, odstranimo z grelne površine ter vanjo nežno in počasi vmešamo kavo, s čimer zagotovimo, da se iz kave sprostijo olja in arome, ki na površini ustvarijo kremno penico. Nekaj trenutkov počakamo in kavo šele nato postrežemo. Če v procesu kuhanja dodamo še ščepec ljubezni, bo kava zagotovo odlična,« še poudarja sogovornica, ki se lahko upravičeno ponaša z nazivom barista – strokovnjakinja za pripravo vrhunskih kavnih napitkov.

Nik Jarh

Lokalne sestavine

Jure Potočnik je svoje zlato priznanje »zakuhal« v veliki ponvi. Pripravil je testenine rigatone s kozicami, ki jim je s pohorskimi jurčki, z divjačinsko slanino in drobtinami smrekove esence zagotovil pridih svežega gozda. »Zamisel za svojo jed sem našel v mogočnih pohorskih gozdovih. Z znanjem in ustvarjalnostjo sem lokalne sestavine povezal v celovito zgodbo,« pravi mlad in perspektiven kuhar iz Maribora, ki se je že kot otrok rad zadrževal v domači kuhinji. »Zanimalo me je, kako mama in babica pripravljata raznovrstne dobrote, ki jih nisem le občudoval, ampak z užitkom tudi pojedel.«

Zato ne preseneča, da se je vpisal v srednjo gostinsko šolo v domačem Mariboru in šolanje nadaljeval v eni najboljših gostinskih šol v avstrijskem Beljaku. »Izobraževanje mi je dalo osnovno znanje, nekakšne strokovne temelje, na katerih lahko izražam najrazličnejše kulinarične ideje,« z navdušenjem še pravi Jure, ki poleg nemškega jezika obvlada tudi italijanščino in španščino.

Nik Jarh

»To je ekipno zlato«

V zreškem podjetju Unitur, ki upravlja Terme Zreče in turistični center na Rogli, zaposlene spodbujajo, naj se udeležujejo tekmovanj s področja gostinstva. Moniki so udeležbo na letošnjem tekmovanju predlagali, ker so mnogi hvalili njeno kavo. »Vodja hotelirstva in gostinstva me je prijavil in mi dejal, da bo to dobrodošla izkušnja zame. V podjetju so mi zagotovili izkušenega barista, ki me je pripravljal na tekmovanje.«

Tekmovanje je bilo razdeljeno na teoretični in praktični del. »Najprej sem morala odgovoriti na nekaj vprašanj o pripravi kave, zatem sem pripravila dva espressa, dva kapučina in dva kavna napitka po lastni izbiri – Zlata rosa. V espresso, ki sem ga skuhala z ljubeznijo, sem dala hojev oziroma jelkin med. Ta med sem izbrala, ker je jelka svojevrsten simbol območja Pohorja oziroma Rogle. Smetano na kavi sem posula z zdrobljenimi orehi in dodala še pomarančno lupinico.« Člani strokovne komisije so jo ves čas pozorno spremljali. »Popolnoma sem se osredotočila na delo in uživala v občutkih prijetne vznemirjenosti.«

Osemnajst tekmovalk in tekmovalcev je na rezultate moralo čakati kar nekaj ur. »Te ure so se vlekle v neskončnost. A se je splačalo biti potrpežljiv. In prav potrpežljivosti se učim tudi sicer v življenju. Kako sem bila vesela, ko sem na razglasitvi slišala, da sem dobitnica zlatega priznanja! Ob tem želim poudariti, da ne pripada le meni, ampak tudi mojim sodelavcem, ki so mi med pripravami pomagali s svojimi idejami.«

Nik Jarh

In kaj pravi Jure?

Tudi Jureta na tekmovanje vežejo prijetni spomini. Za uspeh na tekmovanju je pomembna temeljita priprava, poudarja: »Da bi svojo jed iz testenin obogatil z lokalnim pridihom, sem obiskal lokalne kmete na Zreškem Pohorju, ki pripravljajo raznovrstne dobrote, tudi odlično divjačinsko slanino in trdi sir z zelišči.«

Kot še pravi, je na tekmovanju občutil malce treme, ki ga ni ovirala, ampak spodbudila, da je pokazal vse svoje kuharsko zanje. »Pred ocenjevalno komisijo se nas je zvrstilo veliko tekmovalcev, po trije smo kuhali sočasno. Pomembno je, da sem delal umirjeno in osredotočeno. Tu in tam sem malce pokukal, kako gre mojima sotekmovalcema,« prizna smeje. Med čakanjem na rezultate so ga prežemala različna občutja. »Na trenutke sem dvomil v uspeh. Zato sem se toliko bolj razveselil zlatega priznanja, ki je okrepilo mojo samozavest.«

Nik Jarh

Dragocen kapital so zaposleni

V minulih dneh sta Monika in Jure prejela številne čestitke. V Uniturju so na oba sodelavca in njune dosežke ponosni. Med drugim sta jima čestitala izvršna direktorja Unituja Tadej Ružič in Aleš Slapar. »Tudi z njunim znanjem, strokovnostjo in srčnostjo rasteta ugled in konkurenčna prednost našega podjetja. Zaposleni, ki svoje znanje izpopolnjujejo, so dragocen kapital vsake delovne organizacije, In ta kapital je treba negovati. Tovrstna tekmovanja prav tako pripomorejo k promociji deficitarnih poklicev,« poudarjajo v Uniturju.

Monika je diplomantka nemškega jezika in književnosti ter diplomirana anglistka. »Nisem izobražena gostinka, ampak sem gostinka po srcu. Po študiju me je pot zanesla v gostinstvo. Lani decembra sem začela delati v strežbi v hotelu Planja in v stari Koči na Rogli. »V službo se vozim iz Maribora. Pogosto mi rečejo, zakaj si ne najdem zaposlitve bliže domu. Ne vedo, da je vožnja ob prijetni glasbi zame odlična terapija. In ko se pripeljem na Roglo, lahko občudujem smreke, ki so lepe v vseh letnih časih, še posebej v zasneženi zimski idili.«

Oba ostajata zvesta gostinskemu poklicu, ker je delo, kot pravita, zelo raznoliko. »Vsak dan doživiva in se naučiva kaj novega. Spoznavava goste in njihove zahteve, ki jim skušava čim bolje ustreči. Gostinec mora imeti rad ljudi. In v tem poklicu lahko izraziva tudi svojo ustvarjalnost,« se strinjata »zlata« Monika in Jure.