Sabina K. Zavšek: "Odločba za otroke s posebnimi potrebami ni privilegij"
Med bralci je precejšnje pozornosti deležen članek, v katerem smo vzeli pod drobnogled odločbe o usmeritvi otrok s posebnimi potrebami. Iskali smo razloge, zakaj njihovo število strmo narašča.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
K razmišljanju smo povabili tudi Sabino Korošec Zavšek, profesorico defektologije in eno vidnejših slovenskih strokovnjakinj za avtizem.
Število odločb za otroke zaradi avtizma in drugih posebnih potreb se iz leta v leto povečuje. Čemu to pripisujete?
Porast otrok s posebnimi potrebami je po mojem mnenju večplasten pojav in ga ni mogoče pripisati enemu samemu vzroku. Eden od pomembnih razlogov je večja ozaveščenost staršev, učiteljev in drugih strokovnih delavcev. Težave, ki so bile nekoč morda pripisane otrokovi počasnosti, nemotiviranosti ali celo »lenobi«, danes pogosteje prepoznamo in otroka prej vključimo v strokovno obravnavo.
Pomembno vlogo igra tudi način organiziranja podpore v šoli. Po mojih izkušnjah šole starše pogosto napotijo na zunanje strokovne obravnave in v postopek usmerjanja, ker menijo, da lahko določene prilagoditve otroku trajneje zagotovijo predvsem na podlagi odločbe o usmeritvi.
Pomembno spremembo zato prinaša novela Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki se začne uporabljati 1. septembra 2026 in bistveno jasneje določa, da mora osnovna šola otroka z zaznanimi učnimi težavami vključiti v podporo in pomoč že pred izdajo odločbe, in mu zagotoviti različne prilagoditve.
Spreminjajo se tudi zahteve šolskega okolja in način življenja otrok, pravite.
Od otrok se pričakuje veliko samostojnosti, organizacije, vzdrževanja pozornosti, hitrega preklapljanja med nalogami, branja z razumevanjem in obvladovanja velike količine informacij. Otrok, ki bi v drugače organiziranem okolju morda zmogel z nekaj ciljanimi prilagoditvami, lahko v takšnem sistemu hitreje pride do točke, ko potrebuje dodatno podporo.
Spremenil se je tudi način življenja otrok. Nekateri imajo v domačem okolju že v zgodnjem obdobju manj spontanih in raznovrstnih gibalnih izkušenj, manj igre na prostem, teka, plezanja, plazenja in drugih oblik gibanja.
Takšne izkušnje so pomembne za razvoj koordinacije, telesne sheme, prostorskega zaznavanja, motoričnega načrtovanja in grafomotorike, torej tudi za določene veščine, ki jih otrok pozneje potrebuje pri učenju. Del tega časa danes pri nekaterih otrocih žal nadomeščajo telefoni, tablice in drugi zasloni.
Zaznavate spremembe tudi v odnosu med otrokom in njegovimi starši?
Opažam spremembe v najzgodnejših interakcijah med odraslim in otrokom. Če je odrasli med hranjenjem, sprehodom ali drugim skupnim časom pogosto osredotočen na telefon, je manj priložnosti za odzivno komunikacijo, skupno združeno pozornost in neposredno izmenjavo. Prav te izkušnje so v prvih letih pomembne za razvoj pozornosti, komunikacije, govora in jezika ter socialnih in čustvenih veščin. Gre za enega od mnogih dejavnikov okolja, v katerem danes odraščajo otroci.
Ima vpliv tudi prehrana?
Seveda. Otroci danes pogosto uživajo več visoko procesirane hrane, raziskave pa vse bolj preučujejo povezave med prehrano, črevesnim mikrobiomom in delovanjem osi črevesje–možgani. Iz tega seveda ne moremo direktno sklepati, da določena prehrana neposredno povzroča učne ali razvojne težave, je pa kakovost prehrane pomemben dejavnik otrokovega splošnega zdravja in razvoja.
Koliko otrok s posebnimi potrebami je vključenih v osnovnošolsko izobraževanje?
Satitstični podatki kažejo, da je ta delež je v šolskem letu 2021/22 znašal 6,07 odstotka, leto pozneje pa že 9,48 odstotka, kar pomeni približno 56-odstotno povečanje v enem letu. V šolskem letu 2025/26 znaša že 11,17 odstotka. Posebej izrazit porast je viden tudi pri generacijah, ki so bile med zaprtjem šol v prvih letih osnovne šole in v obdobju začetnega opismenjevanja.
Ti podatki so skladni tudi z mojimi strokovnimi opažanji. Pri specialno-pedagoških pregledih opažam izrazitejše težave pri tistih generacijah, ki so začetno opismenjevanje doživljale v času šolanja na daljavo. Samo po sebi to še ni dokaz, da je zaprtje šol povzročilo porast posebnih potreb, je pa časovni in generacijski vzorec dovolj izrazit, da bi si zaslužil podrobnejšo strokovno raziskavo.
So posebne potrebe otrok odkrite dovolj zgodaj oziroma pravočasno?
To je odvisno od posameznega otroka in vrste njegovih težav. Veliko otrok z razvojnimi težavami oziroma dejavniki tveganja je danes prepoznanih že v predšolskem obdobju. K temu je pomembno prispevala tudi zakonska ureditev zgodnje obravnave otrok s posebnimi potrebami, ki se uporablja od leta 2019.
Pri nekaterih otrocih se težave pokažejo šele z večanjem šolskih zahtev. Posebej težko je zgodaj prepoznati otroke z dobrimi intelektualnimi sposobnostmi, ki lahko svoje primanjkljaje dolgo uspešno kompenzirajo. Še vedno pa se zgodi, da na prvi specialno-pedagoški pregled pridejo šele dijaki srednjih šol ali celo gimnazijci, pri katerih se šele takrat prepoznajo značilni znaki specifičnih učnih težav, na primer disleksije.
Smo pri zgodnjem prepoznavanju danes uspešnejši kot nekoč?
Smo, vendar sistem ni enako učinkovit za vse. Najpozneje so pogosto prepoznani prav otroci, ki imajo dobre intelektualne sposobnosti in otroci z zelo podpornim domačim okoljem, ki ob dobri podpori staršev razvijejo dobre strategije, s katerimi svoje težave (nevede) dolgo prikrivajo.
Ali šolski sistem zmore slediti otrokom, ki imajo odločbo?
To je zelo odvisno od posamezne šole in posameznega strokovnega delavca. Nekateri učitelji prilagoditve zelo dobro vključujejo v pouk, pomembni pa niso samo strokovno znanje in izkušnje, temveč tudi osebna stališča do posebnih potreb, prilagoditev in pravičnosti. Še vedno se žal srečujem s prepričanjem učiteljev, da je odločba privilegij oziroma da ima otrok zaradi nje »lažjo pot«.
Vi poudarjate, da odločba ni privilegij.
Seveda ni. Njen namen je otroku omogočiti, da kljub svojim primanjkljajem čim bolj enakovredno sodeluje pri pouku in pokaže svoje dejansko znanje. Prilagoditev pri ocenjevanju ne pomeni, da otrok za manj znanja dobi boljšo oceno, ampak da lahko znanje pokaže na način, pri katerem ga njegovi primanjkljaji čim manj ovirajo.
Zame opolnomočenje pomeni tudi, da otrok postopoma razume svoje težave in močna področja, pozna strategije, ki mu pomagajo, ter se zna zase tudi sam zavzeti. Pomembno je razvijati njegove sposobnosti, interese in talente, saj cilj podpore ne bi smel biti samo, da otrok »preživi šolo«, ampak da razvije svoje potenciale in postane čim bolj samostojen.
Če denimo otrok dobi odločbo v petem razredu osnovne šole – mu velja do konca osnovnošolskega izobraževanja?
Ni nujno. Pri nekaterih otrocih je v odločbi določen rok za preverjanje ustreznosti usmeritve, pri drugih pa lahko odločba velja do zaključka osnovnošolskega izobraževanja.
Če se otrok zaradi selitve ali drugih razlogov prešola na drugo osnovno šolo, starši zaprosijo za spremembo odločbe v delu, ki določa šolo, na kateri se odločba izvaja. Otrokove pravice in usmeritev se v tem primeru zaradi prešolanja ne spreminjajo.
Ob prehodu v srednjo šolo se praviloma izvede nov postopek usmerjanja, saj otrok vstopa v novo izobraževalno okolje in program. Če pa se njegove potrebe pomembno spremenijo že prej, lahko starši ali šola zahtevajo spremembo odločbe tudi pred predvidenim rokom.
Ali pristojni spremljajo takšne otroke pri njihovem nadaljnjem izobraževanju in zaposlovanju?
Ne poznam slovenske longitudinalne raziskave, ki bi otroke z odločbo spremljala od šole do nadaljnjega izobraževanja in zaposlitve. Takšno spremljanje bi bilo zelo zanimivo in tudi pomembno, saj bi pokazalo, kakšni so dolgoročni učinki podpore, ki jo otroci prejemajo v času šolanja.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
