Arhiv NTRC

Poklicna pot jo je v UPI – ljudsko univerzo Žalec zanesla po končanem študiju novinarstva. »V Ljubljani sem sicer že delala pri časopisu Dnevnik, a me je ljubezen peljala nazaj v moje kraje. Tako sem iskala službo in naletela na oglas UPI – ljudske univerze Žalec. Takrat se je pisalo leto 2000. Dolga doba, boste rekli, a naj povem, da je moje delo v UPI še danes zame tako privlačno, kot je bilo na začetku. Je razgibano, raznoliko, vedno novo in aktualno. Omogoča nenehno učenje, napredek in rast. V okviru dela lahko pomagam odraslim razvijati potenciale, motivacijo za učenje. Moje delo je točno tisto, kar sem si vedno želela,« pravi sogovornica, ki v žalski ljudski univerzi kot vodja splošnega neformalnega izobraževanja organizira različne tečaje, delavnice in projekte ter skrbi za njihovo izvedbo. Obenem je vodja projekta Odrasli na poti do znanja, ki ga sofinancira Evropska unija. Z njegovo pomočjo odraslim omogočajo brezplačno udeležbo v različnih tečajih, kot so jezikovni, tečaj slovenskega jezika, zdrav način življenja, komunikacija in računalniški tečaji.

Pela in recitirala

Biserka Neuholt Hlastec živi v Kasazah, kjer je preživela tudi otroštvo. Spominja se ga kot brezskrbnega, srečnega in aktivnega obdobja. Vedno je bila namreč dejavna tako v šoli kot zunaj nje. »Mnogi se me še zdaj spominjajo po tem, da sem bila vedno pripravljena kaj zapeti ali odrecitirati. In to brez treme ter z nasmehom. Kot deklica sem obiskovala nižjo glasbeno šolo in igrala prečno flavto. Mnogo let sem sodelovala v Godbi Liboje. Tega obdobja se še posebej rada spominjam. Ko si med ljudmi, ki prav tako ljubijo kulturo, glasbo, zna biti lepo in veselo. V višjih razredih osnovne šole sem plesala in sodelovala v šolskih igrah. Občasno sem pisala pesmi, ki so in bodo ostale namenjene le meni oziroma ozkemu krogu prijateljev. Lahko bi rekla, da sem bila vsestransko kulturno navdahnjena. Mogoče me je tudi to vodilo k temu, da sem za študij izbrala novinarstvo.«

Prepoznali so njeno prednost

Še danes je močno vpeta v lokalno okolje. Njen trud je letos opazila tudi Občina Žalec in ji ob kulturnem prazniku podelila Savinovo plaketo za obogatitev občinske kulture na področju ljubiteljske kulturne dejavnosti in splošnega neformalnega izobraževanja. »V Kulturnem društvu Svoboda Liboje, v okviru katerega danes delujejo mažoretna skupina, Ofsajderji in Pevke treh vasi, vsi delujemo prostovoljno. Ker verjamemo, da je pomembno razvijati ljubiteljsko kulturo, ji namenjamo svoj prosti čas, svojo energijo in pozornost. Ko za svoje delo prejmemo priznanje, vemo, da je nas in naše delo nekdo opazil in da ga pojmuje kot pomembnega. To nam daje potrditev, da delamo pravo stvar, in nemalokrat tudi okrepi naš zagon. Vse to sem občutila ob prejemu Savinove plakete,« pravi Neuholt Hlastečeva, ki je hvaležna kulturnikom, da so jo predlagali za priznanje, in seveda občini ter svetnikom, da so predlog potrdili. Zelo jo veseli, da je na plaketi omenjeno tudi neformalno splošno izobraževanje, ki se nanaša na njeno poklicno pot.

S potovanji si širi obzorja

Njena velika ljubezen so tudi potovanja, s katerimi si širi obzorja in zaradi katerih mora nemalokrat iz varnega območja udobja. »V okviru dela, ki ga opravljam, sem obiskala že številna evropska mesta in za to sem zelo hvaležna. Med potovanji, ki so me še posebej zaznamovala, je moja prva službena pot v Italijo, v Ancono, kjer sem prvič sodelovala na mednarodnem sestanku. Ta izkušnja je bila zame stresna, saj je bila prva. Potem je tu še moja lanska pot v Peking. Tam sem ugotovila, kako je svet lahko drugačen od tega, ki ga poznamo. Prepričala sem se tudi o tem, da se znajdem v vseh okoljih. S sodelavko sva namreč sodelovali na mednarodni konferenci na temo digitalne pismenosti. Ob tem sva bili zelo ponosni – nase, na UPI in seveda na državo, iz katere prihajava. Odkar potujem, se še bolj zavedam, kako lepa je naša Savinjska dolina, naša Slovenija,« pravi.

Verjame, da skupaj zmoremo več in bolje, zato od nekdaj rada povezuje ljudi tako v lokalnem kot tudi nacionalnem in mednarodnem okolju. »V lokalnem okolju kot društvo sodelujemo s posamezniki, z drugimi društvi in organizacijami, s krajevno skupnostjo, z občino, mediji … Če znaš prisluhniti in si odprt za predloge, lahko skoraj vedno najdeš nekaj skupnega. Na tem potem gradiš in si pomagaš. Naše želje po povezovanju so velike, a kaj, ko ponavadi zmanjka časa za vse ideje, ki jih imamo,« prizna. (Foto: Andraž Purg, osebni arhiv)