Ples jo je očaral že v vrtcu
Kot majhna deklica je v rodnem Pulju sama prikorakala v baletno šolo in se želela vpisati vanjo. V družini so upali, da jo bo minilo veselje do plesa, a se to ni zgodilo – ravno nasprotno. Gordana Stefanović – Erjavec, Goga za vse, ki jo poznajo, se je tej umetniški dejavnosti zapisala za vse življenje in s plesom »okužila« generacije mladih. Po 47 letih ustvarjanja kot plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja je tudi v domačem Celju dobila priznanje, ki si ga zasluži. Na občinski slovesnosti v počastitev 8. februarja je za življenjsko delo prejela priznanje celjske zvezde, najvišje občinsko priznanje na področje kulture. V Plesnem forumu Celje, ki sta ga ustanovila z možem Dušanom Erjavcem, je vzgojila več kot dva tisoč plesalcev in tudi starejša hči Gea je krenila po plesni poti. Številni so šolanje nadaljevali na pomembnih akademijah v tujini. S plesnimi koreografijami je Goga sodelovala na domačih in tujih odrih. Priznanja je bila seveda zelo vesela, ob čemer jo je nekoliko zaskrbelo, ali to morda pomeni, da bi morala končati delo, saj o upokojitvi ne razmišlja. Temperamentno in zgovorno rdečelasko si tudi težko predstavljamo kot upokojenko.
Leta 1997 je prejela bronasti celjski grb, a svoja krila je takrat šele dobro razprla, saj je tri leta kasneje Plesni forum Celje (PFC) začel delovati v sedanjih prostorih. V minulih desetletjih je postal pomembno izobraževalno in umetniško središče. Po dolgih letih je tako spet prejela domače priznanje, čeprav tistih iz širšega okolja vmes ni bilo malo. »V domačem mestu se je najtežje dokazati, kar se je pokazalo pri mnogih ustvarjalcih,« pravi Goga Stefanović – Erjavec in dodaja, da so ji ob številnih dejavnostih leta prehitro minevala. »Ko se ozrem, ne morem verjeti, koliko je bilo narejenega.«
A počitka ne pozna. Februarja so njene plesalke uspešno nastopile na tekmovanju Opus in osvojile več zlatih priznanj, pripravljajo se na občinsko revijo V plesnem vrtincu, kjer bodo izbrali nastopajoče za različne festivale. Vmes so v PFC spet lahko imeli pustovanje, gostili so Klemna Slakonjo in nato še Boštjana Dermola z njegovo novo knjigo. Ravno včeraj, 9. marca, je bila v Glasbeni šoli Celje na ogled predstava Lunina čarobna flavtica, ki so jo plesalke PFC lani uprizorile z glasbeniki iz pobratenega nemškega mesta Singen. Tokrat so plesalke spremljale učenke flavte iz celjske glasbene šole pod mentorstvom Mirjane Brežnik.
Ali ima človek po vseh teh letih in predstavah še ustvarjalni navdih?
Včasih imam pomisleke, ali se morda ponavljam in ali nisem morda zapadla v lastne vzorce. Nehote si človek ustvari nek sistem dela, ne morem pa se s tem uspavati, saj vsaka generacija prinaša nekaj svojega, novega, svežega. Pri svojem delu izhajam iz mladih, s katerimi delam, delo je torej odsev generacije: ideje se rodijo, medtem ko ustvarjamo, in jih sestavljamo v celote, ki so vedno znova zanimive. Ko prejšnje generacije pridejo gledat današnje predstave, nikoli ne rečejo, da so one to že delale. Ta svežina tudi mene »drži pokonci«. Nisem človek rutine, razen ko gre za disciplino pri rednih treningih in vajah joge, ker je telo moje sredstvo izražanja in moram zanj skrbeti. To se mi tudi obrestuje pri delu s skupinami, saj je treba pogosto kaj pokazati. Srednješolsko skupino zadnja leta vodijo sodelavke, Kaja Janjić iz Ljubljane skrbi za fizično in kondicijsko pripravljenost plesalcev, občasno priskoči na pomoč tudi hči Gea Erjavec, ki je končala plesno akademijo v Ljubljani in na AGRFT opravila magisterij iz umetnosti giba. Sodelujeta tudi nekdanja plesalka Iza Skok, ki je končala študij režije, ter Ana Cvelfar, ki je pri meni začela plesati v otroštvu in ves čas ohranja stik s plesom.
Verjetno ste bili ponosni, ko ste Ano gledali, kako pleše na letošnji državni proslavi za kulturni praznik?
Je poduhovljena in gibalno sposobna plesalka in sem res ponosna nanjo. Zlasti sem vesela, ko moje plesalke razvijajo svoj način interpretacije, da je vsaka drugačna in posebna in da niso samo moje, ampak »svoje«.
Marsikdo ne razume sodobnega plesa. Pri baletu so neka pravila, po katerih plesalci plešejo. Kako je pri sodobnem plesu? Kako nekomu pojasnite, s čim se ukvarjate?
Sodobni ples dopušča, da si to, kar si, da se skozi gib povežeš s seboj in z drugimi, medtem ko lahko pri baletu le izraziš svoja občutja z nekaterimi gibi. Pri nas najprej spoznaš osnove gibanja, a tehnik je nešteto. Vsak plesalec nekje začne, da spozna svoje telo in možnosti gibanja. Ko se razvije do neke stopnje, raziskuje naprej. Takšna je bila tudi moja pot. Začela sem v okviru Plesnega gledališča Celje (leta 1976 ga je ustanovil koreograf in režiser Damir Zlatar Frey, op. p.) in čutila, da bom morala še veliko delati, da se bom razvila v solidno sodobno plesalko. Obiskovala sem vse mogoče plesne seminarje v Evropi. Pomembno je, da se razvoj nikoli ne neha. Vedno se pojavi kdo, ki ima nov pristop, in to me pri sodobnem plesu najbolj osrečuje, saj pomeni, da ne padeš v nek stereotip, ampak vedno najdeš možnost nečesa novega. Navdih za ples je lahko pesem, zgodba, likovna umetnost, glasba, lahko ga najdeš v tišini. Ni strogih pravil, kako čutiti izraz sodobnega plesa. Mladim povem, da je to ples sodobnega časa, ki jim dovoljuje biti svoboden.
Vaša želja po svobodi se je kazala že v otroštvu, a v občutljivih najstniških letih ste se morali seliti iz Pulja v Celje. Je bilo težko v novem okolju?
Že od malega sem samostojna, saj sem bila malo pri mami in očetu ter pri babicah, zato so me klicali lastovka. V vrtec sem šla sama s ključem okrog vratu, včasih sem se oblekla tako, da so klicali starše ... Nasproti vrtca je bila baletna šola. Skozi okno sem opazovala dogajanje in bilo mi je zelo všeč. Vstopila sem in vprašala, ali se lahko pridružim, in vodja je rekla, da morata priti mama ali oče. Nazadnje je šel z mano oče, ki mu je bilo to še najmanj všeč. Strinjal se je, da lahko hodim do začetka šole, a sama nisem želela odnehati in niti s kolesom me ni mogel podkupiti.
Po ločitvi staršev sem prišla z mamo v Celje in bila malo razočarana, ker tu ni bilo možnosti plesa, zato sem se naučila zimske športe, igrala sem rokomet, a nič me ni izpolnjevalo. Ko sem kot gimnazijka videla objavo za avdicijo za baletno skupino, ki jo je ustanavljal Damir Zlatar Frey, sem seveda šla. Vadili smo vse večere, živeli smo v nekem svojem svetu.
Ko otroci danes prihajajo v PFC, gre verjetno vsaj na začetku bolj za želje staršev, da nekaj počnejo v prostem času … Kako jih navdušujete za ples?
Včasih pridejo otroci, ki se v tem okolju najdejo in jim je všeč ustvarjalen pristop, včasih takšni, ki bi raje počeli kaj drugega in ponavadi čez čas odidejo. Kreativnost zahteva odprtost, ne samo ubogljivost. Zdi se mi, da je to valilnica ustvarjalnosti. Tisti, ki to začutijo in jo razvijejo, so tudi kasneje uspešni. Moje delo je prepoznati in usmerjati. Nikoli nisem nikomur rekla, da ni sposoben. Tudi najmanj sposoben za ples se lahko nauči drugih vrednot: discipline, vztrajnosti, komunikacije ... Na tem gradim in v preteklosti mi je uspevalo, da so generacije ostajale in da smo lahko vsako leto gradili naprej. V devetem razredu me ne jemljejo več kot plesno pedagoginjo, ampak sem zanje del skupine. Ponosna sem, da se me ne naveličajo. V plesu se velikokrat dogaja ponavljanje, a sama tega ne maram.
Na podelitvi priznanja ste dejali, da so zaradi plesa ljudje boljši …
Res je. Nekdanja plesalka Teja Šentjurc, ki je danes novinarka, je odlično opredelila, kaj ji je dal ples. Čeprav se ne ukvarja z njim, najraje reče, da pleše skozi življenje in da so zaradi plesa njeni padci veliko mehkejši in da so priložnosti za še višji skok. Če sem otroke naučila, da se v življenju znajdejo v vseh situacijah, da se trudijo in da sežejo še višje, je to res največ, kar je mogoče dati, s tem je moje poslanstvo izpolnjeno. A na začetku se nisem zavedala tega svojega poslanstva, potrebovala sem čas, da sem prišla do točke, ko se mi je odprlo novo obzorje.
Foto: osebni arhiv in Andraž Purg
Več v tiskani izdaji, ki je izšla 9. marca.
Preberite več v Novem tedniku
