Arhiv NTRC

Ano Kumperger knjiga spremlja od malih nog. Čeprav je njena mama v času šolanja tudi pisala in danes z Ano z veseljem govori o njenih delih, je oče tisti, ki ji je vsak večer prebiral pravljice. Čeprav jih je oboževala in jo knjiga Ti si moje srce Neže Maurer spomni na otroštvo, se je njena velika ljubezen do poezije rodila v petem razredu osnovne šole: »Z Malim princem Antoinea de Saint-Exupéryja, ki sem ga prebrala v petem razredu, se mi je odprl nov svet. V sedmem razredu me je prevzelo delo Patricka Nessa Sedem minut čez polnoč.« Največji vpliv na Anino doživljanje poezije je imelo delo Ivana Cankarja Podobe iz sanj. Pravi, da ji je Cankar ›presekal‹ svet, ki ga je poznala do tedaj: »Ob Cankarju sem spoznala smisel svojega življenja. Zame je to odkrivanje sebe, svoje duše, kopanje po svojih čustvih. Iščem, kar je v meni, se spopadam s svetlimi trenutki in z bolečino. Učim se, da so vsa čustva del mene, in z njimi rastem.«

Minljivost

Ana pri rosnih osemnajstih letih največkrat piše o minljivosti. Na prvi pogled temačne teme obravnava kot del življenja in jih pogosto oriše s podobami narave. Tudi delo, s katerim je razkrila največ sebe, obravnava minljivost: »Naslov pesmi je Brazgotina. Pesem govori o začetnicah, ki jih je oseba vrezala v deblo drevesa, ki ga zdaj prerašča bršljan. Drevo tako celi svojo brazgotino, a bršljan, ki jo prerašča, jo skriva le do neke mere. Čeprav bolj plitva in skrita, vreznina ostaja.« Mlada pesnica je sicer vedro dekle z mnogimi konjički in veliko radostjo do življenja. Vendar največkrat posega po nekoliko mračnih temah, kot je minljivost, predvsem zaradi svoje življenjske izkušnje, ki jo je močno zaznamovala. Kakšna je? Tega ne pove, to ostaja skrivnost.

Mlada pesnica rada posega po slovenski literaturi, prevzamejo jo pesniki Mila Kačič, Vinko Möderndorfer in še posebej Dane Zajc.

Čaka jo še neosvojena mala Veronika

Tema minljivosti prežema veliko Aninih del. Vseeno to ni edino, kar jo pri pisanju navdihuje: »Navdih so lahko mimoidoči neznanci, to je čista impresija, impresionizem mi je najbližji.« A tudi pesnjenje ima svoja pravila, strukturo, slog, tudi pesnjenja se učiš. Za znanje, usmerjanje in navdih je izjemno hvaležna mentorici, profesorici na Gimnaziji Celje – Center Ljubi Koprivc Bertoncelj: »Ne le da pesmi prebere in popravi, ampak jih z mano soustvarja. Pomaga mi pri osebnostni in pesniški rasti, hkrati mi daje možnost, da sama utiram svojo pot. Za to sem ji zares hvaležna.« Tudi ona je tako posredno zaslužna za Anine mnoge osvojene uspehe in nagrade. Kar nekaj jih mlada pesnica že lahko naniza: »Sem letošnja finalistka za malo Veroniko, izbrana med petimi najboljšimi, finalistka sem bila tudi lani. Lani sem s pesmijo Najine globine osvojila drugo mesto na natečaju Josipine Turnograjske za najboljšo ljubezensko pesem, pred mesecem pa še prvo mesto na natečaju Mlade oči v pesmih pomladi. Tudi v OŠ sem osvojila kar nekaj nagrad in priznanj.«

»Izdala bom pesniško zbirko«

Ana, dijakinja tretjega letnika Gimnazije Celje – Center, trenutno avtorica približno dvesto pesmi, se bo prihodnje šolsko leto vpisala na fakulteto. Že zdaj je izbrala ljubljansko filozofsko fakulteto, dvopredmetno smer slovenistike ter pedagogike in andragogike, postala bo profesorica: »Če mi bo dano, bi želela še več dajati mladim in še bolj vplivati nanje – želim biti mentorica, predajati svojo ljubezen do pisane besede.« Eden njenih jasnih ciljev je tudi izdaja lastne pesniške zbirke. Kdaj? »Nekega dne,« odgovarja Ana. Do takrat bo skrbela za ohranjanje tako ljubega slovenskega jezika s pisanjem pesmi, z uporabo slovenščine tudi v pogovoru s prijatelji, ob rojstnih dneh pa bo še vedno podarjala knjige – prozo in poezijo, odvisno od tega, komu ju bo podarjala.

Foto: Andraž Purg