Namakalni sistemi vse bolj avtomatski, možno tudi vodenje preko aplikacij
Vitomir Kranjc iz Murske Sobote se je pred več kot desetimi leti odločil, da se bo začel ukvarjati z urejanjem okolice in postavljanjem namakalnih sistemov, saj so se potrebe po tem povečevale.
»Najprej sem se ukvarjal z obrezovanjem okrasnih rastlin, kasneje še z urejanjem okolice ter travnih površin. Ker je v meni tudi tehnična žilica, sem se odločil še za postavljanje namakalnih sistemov,« pravi sogovornik, ki ima končano srednjo vrtnarsko šolo, opravlja pa poklic strojevodje. V glavnem postavlja namakalne sisteme za okrasne vrtove, grede in dvorišča, je pa že delal tudi za stranke, ki so imele površine velike do 70 arov. »Kapljični namakalni sistem je namenjen manjšim površinam, gredam in okrasnim rastlinam, saj voda iz razpršilcev zgolj kaplja. Preostali sistemi pa so zalivalni. Bistveno je, da domet vode iz enega razpršilca sega do dometa vode drugega razpršilca, saj tako z zalivanjem zajamejo celotno površino,« pravi sogovornik. Razpršilci so na posebnih ceveh oziroma tako imenovanih vejah namakalnega sistema, ločimo pa statične in dinamične razpršilce. »Pri prvih so posebne šobe, ki jih menjujemo glede na obliko parcele in kot pršenja. Ti so bolj priporočljivi za manjše parcele. Dinamični razpršilci pa so namenjeni večjim površinam, saj imajo večje domete.«
Sistemi so vse bolj avtomatski
Kranjc je v začetku svoje dejavnosti vse delal ročno, saj ni imel strojev. »Ker je bilo čedalje več strank, ročno delo pa je postalo garaško, sva z ženo iz lastnih sredstev kupila osnovne stroje, med drugim tudi frezo in izkopalnik za polaganje cevi za namakalni sistem.« Sistem polaganja je povsod enak. Najprej je pomembno, da ima stranka izvir vode, najboljša za to sta vodnjak ali vrtina. Nato izmerijo teren in določijo zalivalne površine, način zalivanja in položaje zalivalnih enot oziroma razpršilcev.
Postavitev namakalnega sistema traja v povprečju en teden. Ves material je treba pripraviti že doma in ga sestaviti, na terenu pa sledi izkop prostora za škatlo z elektromagnetnimi polji. Izkopati je treba prostor za zalivalne površine in te prostore tudi očistiti, kar vzame približno en dan. Prostor za cevi mora biti izkopan vsaj štirideset centimetrov globoko, da ne pride do premikov ali poškodb cevi. Tudi razpršilci morajo biti vsaj petnajst centimetrov globoko v zemlji, saj ob škropljenju izstopijo iz površine za dodatnih deset do petnajst centimetrov.
»Namakalni sistemi so vse bolj avtomatski, stranke se čedalje bolj odločajo za popolno avtomatsko vodenje, ki ga lahko upravljajo prek posebnih aplikacij. Sistemi so že tako napredni, da lahko nastavimo senzorje za dež, takrat zalivanja ne bo. Prav tako se lahko stranke odločijo za montažo kamer, tako da si potem z aplikacijo urejajo, kaj in kje naj se zaliva,« je pojasnil sogovornik, ki ob postavitvi namakalnega sistema nastavi vse stvari do sklepne faze oziroma do brezžičnega priključka. »Stranke si preostali del programirajo same, jaz pa jim seveda svetujem in priporočam, kakšen naj bi bil sistem zalivanja.«
Ena veja stane 600 evrov
Postavitev namakalnega sistema ni majhen finančni zalogaj, saj na eno vejo računajo približno 600 evrov. »Za eno normalno parcelo postavimo približno pet vej, to pomeni okrog tri tisoč evrov. Seveda govorimo o parceli, ki je ravna, bolj pravokotne oblike, kjer ni veliko potk, naklonov in podobnega. V tem primeru cena naraste, saj moramo položiti več vej. Najlažje je postavljati namakalne sisteme na travnatih nogometnih igriščih, saj so pravokotnih oblik. Tam na približno 800 kvadratnih metrov veliki površini položimo dve, tri veje z do petimi razpršilci,« pojasni podjetnik, ki dodaja, da kljub nekoliko večjemu strošku slabosti pri namakalnih sistemih ni. »Slabost je lahko le človeški dejavnik,« sklene sogovornik.
