Arhiv Štajerskega Tednika

Rimelejev oče je bil po rodu Hajdinčan. „Kot otroci smo tekali po mestu in se igrali. To je bilo obdobje, ko še nismo imeli odgovorov na vprašanja, ki smo si jih zastavljali kot otroci. Starša, oba sta že umrla, sta me kot umetnika podpirala. Ptujsko razstavo posvečam njima,“ je ob odprtju razstave povedal Oto Rimele.

Že od nekdaj je poln idej, kreativnosti, ob tem, prizna, je tudi zelo samosvoj. Vse to je s pridom uporabil tudi pri ustvarjanju v skupini Lačni Franc, pri igranju kitare na prav poseben način, tako drugačen od drugih. Slikati in igrati kitaro je začel že pri trinajstih letih. Oče in tudi strici so igrali tamburico na Ptuju. Kvalitete, kaj je dobra slika, se je naučil od svojih profesorjev, ki so bili boljši slovenski umetniki. „Na tebi pa je, da narediš nekaj novega,“ je dejal umetnik.

Pri berlinskih portretih gre za portrete trinajstih ljudi. Vsak ima svoje ime. Vsi pa tudi vemo, da ima vsak izmed nas senčne in bolj svetle plati svojega življenja in osebnosti. „Večkrat tako rečemo: ne zanima me obleka človeka, temveč njegova duša. Kljub temu da gre za konkretna imena, sem se odločil, da bom vsakega upodobil na zelo abstrakten način. Duša je v bistvu nekaj nesnovnega, zato portret ne more biti samo fotografija,“ je še povedal Rimele, ki prvič razstavlja v Galeriji mesta Ptuj.

Nebo, ki si ga moramo ustvariti sami

Preberite več v Štajerskem Tedniku