Osebni arhiv

Iz svoje bolečine je izbrusila diamant v obliki svojevrstne avtobiografske pesnitve.

Njena pripoved o deklici, ki je odraščala v čustveno in fizično nasilnem okolju, in ženski, ki se sooča z zlorabo, je srce parajoča brutalno iskrena zgodba preobrazbe, zdravljenja, najdenja sebe, svojega semena življenja v zmrznjeni pokrajini brez starševske ljubezni,« je o novi knjigi Sonje Votolen zapisala recenzistka Romana Aniya Ercegović.

Pesnica se ne boji poimenovati krutosti resnice, ki jo je doživljala. Nepredstavljivo krutost niza sočasno s svetlobnimi milinami nedolžnega otroškega sveta. Kamera avtoričinega pogleda je sposobna zajeti detajle doživljanja otrokove duše in hkrati objektivno opisovati dejanja grobosti in manipulativnosti odraslih. Avtorica v svojem delu združi dve mojstrstvi: pesniško izvirno izraznost in mojstrstvo duha. Popelje nas skozi svoje potovanje preobrazbe, potovanje nadčloveške moči, ki najde (svojo) ljubezen v svetu, kjer je ni bilo. Pokaže nam, da je na videz nemogoče mogoče. Odkrito spregovori o narcistični zlorabi staršev in procesu svojega celjenja. Žalostna, srce parajoča zgodba neljubljene deklice, pankrta, ki ni vreden svojega pravega imena in spola, tako postane zemljevid duhovnega potovanja k sebi. Upanje za vse druge otroke, tudi tiste v nas, ki še čakajo, da jih pokličemo v toplino svoje ljubezni.

Sonjina zgodba ni osamljen primer. Veliko takih pripovedi osramočeno ždi (tudi v slovenski) kolektivni zavesti in literaturi. Staršev, ki niso bili ljubljeni in niso znali ljubiti svojih otrok. Lepota pričujočega dela je tudi v tem, da prinese rešitev, je o vsebini knjige še zapisala Romana Aniya Ercegović.