Arhiv Štajerskega Tednika

Zgodba govori o baronici Adalberti, ki je na gradu Borl bivala v začetku 20. stoletja. Bila je nečimrna, za gospodarjenje in posestvo ji je bilo malo mar, rada se je lepo oblačila, lepotičila in se sprehajala. Ves denar je namenjala za obleke, ki jih je cele dneve pomerjala. Nekega dne sta s splavom po Dravi na Borl priplula sleparja in baronico pretentala, da sta tkalca. Odpustila je svojega dotedanjega krojača, krojenje in šivanje oblek pa zaupala prišlekoma. Ta seveda nista imela pojma o šivanju, zato so bila oblačila, ki sta jih izdelovala, nevidna – tako kot v pravljici Cesarjeva nova oblačila. Baronica ni upala priznati, da oblačil ne vidi, ker bi ji lahko očitali, da ni sposobna vladati. Zato se je tudi sama pretvarjala, kako lepe in enkratne so nove obleke. Teh dejansko ni bilo in tako se je nečimrna baronica na koncu pred ljudmi, misleč, da ima na sebi prečudovita oblačila, sprehodila samo v spodnjem perilu. Zaključni monolog v predstavi je imel krojač z zelo pomenljivim sporočilom za današnji čas: „Saj veste, kako pravijo, kajne? Ni važno, kaj ima nekdo oblečeno, važno je, kakšen človek je. Obleka torej nikdar ne naredi človeka, človeka naredi njegovo srce. Najlepša obleka je nasmeh, ki razlega se na vseh poteh. Najlepša obleka je resnica, ki zajadra kot grajska ptica, in najlepša obleka je sreča, naj je bo življenja polna vreča.“

Preberite več v Štajerskem Tedniku