Arhiv Štajerskega Tednika

Kruh so pekli že Rimljani, o tem pričajo tudi nekatere ostaline iz tistega obdobja. Kruh in žemlje ter drugi pekovski izdelki so bili osnovno živilo že nekoč. Ljudje so se s kruhom nasitili, zato je bilo zelo pomembno, da je bila preskrba s kruhom stalna. Predvsem je to veljalo za mesto, drugače je bilo na podeželju, kjer so bili samooskrbni. Oskrba s kruhom je bila v srednjem veku v pristojnosti mestnih oblasti. Vse je moralo potekati po strogih pravilih. Prvi ptujski pek Rüdiger se omenja leta 1311. Pekarno je imel na Prešernovi 11. Iz leta 1376 se omenja pek Martin, ki je bil tudi mestni svetnik.

Za peke v prvem statutu kar 10 členov

V prvem ptujskem mestnem statutu iz leta 1376 so peki omenjeni kot pomemben del družbe, namenili so jim 10 členov, kar je proti drugim obrtem precej več. Zelo so bili cenjeni, ker je bila hrana zelo pomembna. Za lažje delovanje so se v začetku združevali v bratovščine, pozneje v cehe, monopolno združenje s cehovskimi pravili, ki so bila zelo stroga. Bratovščina ptujskih pekov se je imenovala Bratovščina Matere božje, delovala je pri dominikancih. V cehovskih pravilih je bilo zapisano tudi, koliko zaposlenih mora imeti določeni pek, kolikšna mora biti teža kruha, kakšna mora biti njegova sestava, cena. Kazni za kršitve pravil so bile zaporne in tudi denarne.

V enem od dokumentov so našli tudi podatek o izračunu, da dnevno ptujski meščan v srednjem veku potrebuje 500 g kruha. Na podlagi tega so tudi izračunali, koliko kruha mora speči posamezni pek.

V novem veku je Ptuj imel sedem stalnih pekarn.

Preberite več v Štajerskem Tedniku