Komentiramo: Razkošje pod tržnico, minimalizem na površini

Projekt ureditve tržnice počasi dobiva pravo podobo, da se z njim mesto v resnici ni odločilo za sodobno tržnico, ampak za sodoben prireditveni prostor, na katerem tržnica le gostuje oz. naj bi šlo za postransko dejavnost glede na minimalizem, ki ga ponuja, nekih ljubiteljev prodaje domačih viškov. Trenutno s stojnicami, ki so bile predvidene za občasno, sejemsko dejavnost, ki jih niti minimalno ne ščitijo ob dežju oz. pred visokimi temperaturami. Tudi zaprtih površin, kamor bi si lahko začasno skladiščile svoje prodajne artikle, te stojnice nimajo, kljub nekaterim obljubam, da se jim bo prisluhnilo in primerno preuredilo. Tako se tržničarji tudi nikoli ne bodo sprijaznili, da bi morali prodajati na hladnih kamnitih mizah pod streho, kamor jih po projektu še vedno želijo spraviti, da bi bil prireditveni prostor vselej na voljo. Vedno bolj postaja kristalno jasno, da je projekt tržnice že od vsega začetka zavajajoč projekt, kar zadeva vsebino in ureditev. Urejalo se je vse drugo, le tržnega prostora ne.

Arhiv Štajerskega Tednika

Povsem drugo sliko pa razkriva tržnično podzemlje. Moraš biti vztrajen, da si ga lahko ogledaš: štiri razkošne garderobe, dve večji imata celo veliki črni usnjeni postelji, s sanitarijami in tuši. Vseh garderobnih omaric pa naj bi bilo celo čez 150. V tem delu se skriva tudi veliko skladišče, ki je bilo prvotno namenjeno tudi za skladiščenje drsališča, ki je iz projekta izpadlo, v katerem pa je okrog 200 stolov, podobnih tistim, ki so že pritrjeni. Le-te bo mesto uporabilo, ko bo vabilo na praznične prireditve. Za koncert Pihalnega orkestra Ptuj, ki si ga že po tradiciji ogleda več kot 1.200 obiskovalcev, pa si jih bo treba še vedno izposoditi drugje.

Podjetje Javne službe Ptuj z novim prostorom še vedno upravlja na podlagi stare pogodbe, torej v okviru tržnične dejavnosti oz. vsega, kar pod to sodi. Pod kakšnimi pogoji, za katere prireditve in za kakšno ceno pa se bodo najemali garderobni prostori, je trenutno (še) velika neznanka.

Preberite več v Štajerskem Tedniku