O živem gledališču s Sašo Pavček
V Krajevni knjižnici Senovo so v torek, 11. februarja, z literarnim pogovorom obeležili 20-letnico delovanja senovske enote Valvasorjeve knjižnice Krško, ki je vrata prvič odprla februarja 2005. Kakor je v uvodnem nagovoru dejala direktorica knjižnice Urška Lobnikar Paunović, je odprtje Krajevne knjižnice Senovo predstavljalo nadaljevanje knjižnične tradicije v kraju, ki je bila do takrat organizirana pod okriljem DKD Svoboda Senovo. Ob podpori prebivalcev je nova knjižnica postala »prostor znanja, druženja in toplih pogovorov; je kotiček, kjer se srečujemo, izmenjujemo misli, sanjamo in tudi rastemo skupaj.«
Ob prazniku je knjižnica gostila izjemno slovensko umetnico, prvakinjo SNG Drama Ljubljana Sašo Pavček, ki je v javnosti najbolj znana kot gledališka in filmska igralka. Njeno gibanje na polju kulture je obsežno, saj je tudi pesnica, esejistka, avtorica dramskih besedil, radijskih iger in zgodb za otroke, ambasadorka bralnih projektov in do nedavnega redna profesorica na Akademiji. Kvaliteta njenega dela je prepoznana v splošni in strokovni javnosti, kar potrjujejo številne prejete nagrade.
Saša Pavček je s toplino in z izbranimi besedami nagovorila publiko. V pogovoru z bibliotekarko Urško Šoštar se je osredotočila na razmišljanje o kulturi, umetnosti in predvsem o gledališču, katerega nujen element je umetniška svoboda, ki jo občuti tudi v sprejemanju, poglobitvi v različne gledališke vloge, predvsem pa v strasti. Pogovor je namreč potekal o(b) knjigi Živi ogenj gledališča, s katero se je avtorica poklonila gledališki umetnosti in kolegom, ki so negovali ogenj gledališča. Ker je knjiga nastajala v t. i. zastalem času, ki je ob sprejetih protikoronskih ukrepih vzbujal strah pred koncem obstoječega gledališča, ter z mislimi o minljivosti, je bilo predvajanje kratkega poetičnega filma Roka Sande Ob uri brezupa, ki je nastal kot odgovor na položaj kulturnikov v času korone, prijetna vsebinska popestritev večera.
Sašo Pavček je gledališče s svojo svobodo prevzelo že zelo zgodaj. Kot vase zaprt in sramežljiv otrok je rada opazovala dogajanje v gledališču in prevzelo jo je spoznanje, da so na odru dobrodošla in z aplavzom sprejeta vsa človekova čustva, kar je doživljala kot svet svobode.
Izpostavila je opažanje, da ljudje potrebujemo vedno bolj pristne stike, živo gledališče, ustvarjalca, ki govori iz srca; da smo lačni umetniških stvaritev, ki nagovarjajo človekovo dušo in v tem oziru je duhovna hrana, ki jo prinaša umetnost, izredno pomembna in dragocena, saj mnogim prinaša smisel življenja. Prava umetnost je tista, ki pritegne in zadovolji vse čute, ki posameznika sprejme in ga obogati. Poudarila je pomembnost samospoznavanja in resnicoljubnosti. Zrelost in odgovornost človeka in družbe se odraža tudi v sposobnosti, da se ob odsevu v zrcalu, ki ga nastavlja umetnost, zamisli z ljubečo naklonjenostjo do sebe, ki omogoča rast.
Pozdravila je delovanje ljubiteljskih gledališč, kakršno obstaja na Senovem že več kot sto let, saj omogočajo in vzpodbujajo druženje, skupno ustvarjanje in kreativno prijateljstvo.
Spregovorila je o lepoti in bolečini življenja ter o hvaležnosti, da je imela priložnost in moč spremljati ostarela starša. Opazovanje krhkosti življenja jo je namreč pripeljalo do številnih dragocenih življenjskih spoznanj.
Saša Pavček je obiskovalce prireditve ob zaključku druženja presenetila in nasmejala z odigranim prizorom iz avtorske komedije Al' en al' dva.
