Osebni arhiv

Na prvi trening karateja je prišel v trenirki. Drugi so že nosili bele kimone, njega pa so prevzeli hitrost, eksplozivnost in spoštovanje med vadečimi. Bilo je septembra 1974, ko je bil Jurij Orač dijak v Tacnu. ''Lahko rečem, da je bila to ljubezen na prvi pogled.''

Več kot pol stoletja pozneje ga karate še vedno zaposluje, navdušuje in povezuje z ljudmi. Letošnji prejemnik zlate plakete Občine Sevnica že štiri desetletja spremlja odraščanje mladih športnikov, med katerimi danes srečuje tudi otroke svojih nekdanjih učencev.

· Zahvala za dosežke in delo

Kdo so letošnji občinski nagrajenci v Sevnici?

Odraščal je s starejšo sestro v rudarski družini v Hrastniku. Med bloki so si otroci sami urejali igrišča, igrali nogomet in namizni tenis ter tekmovali, kdo je hitrejši in močnejši. Bil je radoveden, vztrajen, športen in, kot priznava, tudi malo nagajiv. Pri dvanajstih ga je oče odpeljal na boks v domači TVD Partizan. Navdušenje je bilo veliko, a je zaradi očetove skrbi za šolski uspeh treninge moral opustiti.

Šolanje na Srednji šoli za miličnike kadete v Tacnu ga je naučilo reda, discipline in poštenosti. Leta 1978 je začel delati v milici, najprej v Ljubljani, nato v Trbovljah. V Sevnico ga je leta 1985 pripeljala služba davčnega inšpektorja. Po zaprti zasavski kotlini so ga pritegnili odprta dolina, okolje in ljudje.

Ob delu je končal višjo pravno šolo, pozneje pa se je zaposlil v družbi Hypo Leasing. Pri zahtevnem delu z ljudmi je potreboval potrpežljivost, odločnost in razumevanje njihovih življenjskih položajev. Vse to je prenašal tudi v telovadnico.

Sevniški karatejski sekciji se je pridružil oktobra 1986. Franc Kotar, pri katerem je treniral že med šolanjem, mu je zaupal vodenje treningov. Znanja in volje mu ni manjkalo, izkušenj s poučevanjem pa je bilo manj. Zato je prosil za pomoč Jožeta Sečna, se učil od nekdanjega sošolca Bogdana Simerla in obiskoval seminarje domačih in tujih mojstrov.

Želel je ustvariti klub, ki bi se lahko kosal z najboljšimi, vendar ob tem ni pozabil, kdo stoji pred njim. ''Vedno sem verjel, da je najpomembnejše vzgojiti človeka.''

Prav učenci so ga naučili, da nad nobenim otrokom ne sme prehitro obupati. Spominja se fanta, ki je bil sprva pasiven, redkobeseden in gibalno manj spreten. S spodbudo trenerja in podporo skupine je počasi napredoval. Orač mu je ponavljal, da bo tudi njegov čas še prišel. Danes osvaja medalje, borb se ne boji več in jih doživlja skoraj kot igro.

Trenerja najbolj veseli, da otrok v športu uživa in se počuti enakovrednega člana ekipe. Takšen napredek mu pomeni veliko več kot zgolj rezultat.

Karate je postal tudi družinska zgodba, saj sta po njegovih stopinjah stopila sinova Denis in Aljoša. A ob treningih, tekmovanjih in organizacijskih obveznostih je bilo veliko odsotnosti od doma. Zato posebej poudarja podporo žene Darje, njeno potrpežljivost in razumevanje. ''Brez njene podpore moja športna in življenjska pot ne bi bila enaka.''

Nanjo in na družino je pomislil tudi ob novici o zlati plaketi, nato pa na sodelavce in generacije športnikov, s katerimi je delil štirideset trenerskih let.

Zunaj telovadnice ima najraje gorsko kolo in okoliške hribe, kjer najde mir. Rad smuča, plava in se zapelje z motorjem. Posebno veselje pa so igre, pogovori in izleti z vnukinjama. Načrtov mu še ne zmanjka, saj želi razvijati fullcontact karate in svoje izkušnje predajati naslednikom.

Ob pogledu na prehojeno pot ne omahuje: ''Če bi lahko zavrtel čas nazaj in se še enkrat odločal, bi se spet podal na to pot.''