##IMAGE-3039704##

9. maja 1950 je francoski zunanji minister Schuman predstavil deklaracijo »nadnacionalnega gospodarskega sodelovanja v Evropi«, ki jo smatramo kot prvi korak k ustanovitvi današnje Evropske unije; zato ta dan praznujemo kot Dan Evrope.

Sicer pa je deveti maj pomemben dan za Ljubljančane - saj je bila tega dne leta 1945 osvobojena Ljubljana. Čeprav je brezpogojna kapitulacija začela veljati 8. maja, so boji za Ljubljano potekali še vse do tretje ure zjutraj, ko so Nemci skoraj neslišno odšli iz slovenskega glavnega mesta. Pred tem so onesposobili tudi radijsko postajo, ki pa sta jo tehnika do dopoldneva popravila in je začel oddajati Radio svobodna Ljubljana. Po enournem zatišju pa so partizanske enote ob štirih pričele zavzemati ključne položaje v Ljubljani, v kateri je ostalo le nekaj pomotoma pozabljenih nemških vojakov in nekaj policistov in belogardistov, ki niso želeli oditi z okupatorjem (a jim kljub temu ni bilo prizaneseno – npr. enega policista - Adlešičana, ki je urejal promet ob prihodu zmagovalcev, so sneli kar na križišču in ga po hitrem postopku pospravili …).

In pri osvoboditvi lahko Belokranjci pristavimo svoj pomemben »lonček«: namreč poveljnik enote, ki je dobila nalogo, da vkoraka v Ljubljano – Ljubljanska brigada - je bil Belokranjec Alojz Kajin, ki je tudi razobesil bojno zastavo na ljubljanskem magistratu. Mladi poročnik takrat še ni dopolnil 22 let – na fotografiji na čelu povorke jezdi belega konja. Zaupana mu je bila naloga dokončno zlomiti odpor nemških sil in njihovih pristašev ter zavzeti Ljubljano.

Alojz Kajin – Lojze

Rojen 9. junija 1924 v Podklancu pri Vinici,

umrl 11. januarja 2019 v Mariboru

Alojz je bil rojen v kmečki družini sedmih otrok v Podklancu in po osnovni šoli odšel v Ljubljano, da bi se izučil mizarskega poklica. Tam ga je doletela druga svetovna vojna in ko so Italijani pričeli Ljubljano ograjevati z žico, se odloči oditi domov. Tu se s še devetimi fanti iz vasi od Žuničev do Vinice pripravlja (zbiranje orožja in opreme) za odhod v partizane, kar stori 1. maja 1942, saj so bili zadnje dni aprila izdani in so pričakovali aretacije. V času priprav so uspeli najti le eno puško, eno čutarico in nekaj nahrbtnikov ter nekaj druge opreme. Najprej so se pridružili Belokranjskemu odredu na Gorjancih. Po njegovem odhodu v partizane (odšla sta skupaj z bratom) so Italijani zažgali njihovo hišo, starše, brate in sestre pa internirali na Rabu in v Gonarsu.

Kajin je bil vedno aktiven ter prostovoljec za vse akcije. Prva akcija, v kateri je sodeloval, je bila postavitev zasede in napad kolone italijanske enote, ki je iz Metlike oskrbovala okoliške postojanke. Med drugim je sodeloval tudi v napadu na Stari trg ob Kolpi, kjer so partizani uničili več bunkerjev, a samega trga niso zasedli. Pozneje se je zaradi tega okupator še huje znesel nad lokalnim prebivalstvom in jih veliko tudi interniral.

Začel je kot kurir in končal kot poveljnik brigade, ki je razobesil bojno zastavo na ljubljanskem magistratu. Večkrat je bil tudi ranjen. Menda se je izkazal z velikim talentom za taktične odločitve, zato je tudi hitro napredoval in pred koncem vojne dosegel čin poročnika na mestu komandanta brigade. Bil je poveljnik različnih enot in bil številne pomembne bitke partizanskih enot z okupatorji. Zaradi zaupanja, ki ga je imel med soborci, je bil izbran tudi za odposlanca na zasedanju SNOS v Kočevju. Njegova zadnja partizanska funkcija je bila poveljnik Ljubljanske brigade. Po vojni ostane v JLA in nadaljuje šolanje na gimnaziji in potem na vojaški akademiji ter na specializiranih vojaških šolah. Med drugim je bil tudi poveljnik garnizije v Mariboru, njegov zadnji položaj v JLA pa je bil pomočnik komandanta 9. armade v Ljubljani.

Alojz Kajin se je leta 1977 upokojil s činom general-major.

Mestna občina Ljubljana se je končno odločila imenovati ulico po človeku, ki je »prinesle svobodo« v prestolnico - Alojzu Kajinu. V utemeljitvi predloga je tudi zanimiv drobec: »… Kajin je v osvobojeno Ljubljano prijezdil na belem vrancu …«. Posebnost prestolnice verjetno, ker v Beli krajini navadno jezdimo črne vrance. Malce za šalo seveda ...