Marinka in Maks Starc iz Novega mesta sta 1. julija praznovala 60 let zakonskega življenja. Skupaj z Maksovim bratom Antonom in njegovo ženo Francko, s katerima sta pred šestimi desetletji skupaj dahnila usodni »da«, sta na sobotni diamantni poroki obnovila zakonske zaobljube ter v družbi svojih najbližjih praznovala. Srečna in hvaležna za lepa, skupaj preživeta leta.

Tokrat Marinki, ki prihaja iz Trbovelj, in Maksu, ki je po rodu Ribničan, nista bila priči brat z ženo, ampak vnuka Iva in Rudi, na katera sta zelo ponosna.

Spoznala v brigadi

Naša diamantna poročenca imata prav romantično ljubezensko zgodbo. Spoznala sta se na študentski delovni brigadi, ko so obnavljali cesto med Ljubljano in Celjem, malo pod Trojanskim klancem. Maks, študent geografije, je Marinko, takrat še učenko trboveljske gimnazije, opazil ob tabornem ognju. Simpatija je bila obojestranska. Ob koncu brigade mu je na listku zaupala svoj naslov.

Nato so začela romati pisemca, kartice s pozdravi, pa prvi Maksov obisk v Trbovljah, na katerega se je podal kar s kolegovim kolesom. Lažje je bilo, ko je tudi Marinka postala študentka Višje pedagoške šole v Ljubljani in sta se po študijskih obveznosti srečna sprehajala po ljubljanskih ulicah in sanjarila o življenju v dvoje.

Poročila sta se zelo mlada, še študenta. Marinka je štela dvajset let, Maks 25, in čakalo ga je še služenje vojaškega roka. A nič zato, vse se je srečno izteklo.

Drug na drugega sta se navadila, lepo jima je, zdravje pa jima tudi še kar dobro služi. Rada prebirata tudi Dolenjski list, katerega naročnika sta že vrsto let.

Več o njuni življenjski poti, ki ju je iz Trbovelj vodila v Novo mesto, o službenih letih – oba sta bila pedagoga, pa o družini, ter hobijih - Marinka rada slika in je še zdaj članica Likovnega kulturnega društva Mavrica, Maks, ki je prepeval v mnogih zborih pa rad piše in je član literarne sekcije DU Novo mesto Snovanja, iz gline rad izdeluje drobne predmete, vsak dan pa še poprime tudi za harmoniko – si preberite v aktualni številki Dolenjskega lista.